Court allows appeal against administrative court ruling on land use compensation for railway infrastructure. The court found the lower court misapplied the law regarding public infrastructure. The case was remanded for a new trial to determine the specific scope of the error.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se ne odmerja od zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.10.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada K., Izpostave S. z dne 30.8.2000. Z njo je bilo tožnici za leto 2000 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od stavbnih zemljišč, ki se nahajajo v K., K. ulica, v znesku 510.583,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, v kateri pritrjuje odločitvi tožene stranke, navaja, da obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, na katerih so objekti javne železniške infrastrukture naj ne bi izhajala iz Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine H. - K., Uradni list Republike Slovenije, št. 61/97 in 11/98, (za katerega tožena stranka navaja, da naj bi bil v delu, v katerem nalaga plačevanje obravnavanega nadomestila za stavbna zemljišča, namenjena poslovni dejavnosti - 6. člen, v neskladju z Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (ZSZ/97) in Zakonom o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (ZSZ/84), na katerega slednji napotuje), ampak iz samega zakona, to je ZSZ/97 in ZSZ/84. Niti navedena predpisa, niti Zakon o železniškem prometu (ZZelP) oziroma pred njim veljavni Zakon o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja (ZNOFP) nista določala, da se nadomestilo ne bi odmerjalo od zazidanih oziroma nezazidanih zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture.

Tožeča stranka v pritožbi, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava, navaja, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države. Lokalna skupnost glede na 6. člen ZSZ/97 in VI. poglavje ZSZ/84 zato ni legitimirana odmerjati nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč od objektov, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura. Sodišče prve stopnje v sodbi ni odgovorilo, na kateri pravni podlagi temelji pooblastilo lokalne skupnosti za odmero nadomestila. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke in se ji naloži v plačilo tudi stroške upravnega spora, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

V času izdaje odmerne odločbe je na podlagi 56. člena ZSZ/97 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča urejalo VI. poglavje ZSZ/84. Po 58. členu citiranega zakona se je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačevalo na območju mest in naselij mestnega značaja - na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev - na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Na podlagi 60. člena tega zakona se nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je v prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma, za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje. Nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa se plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Pri tem je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Občina pa lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno.

Navedeno pomeni, da se na podlagi 60. člena ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačuje za nezazidana in zazidana stavbna zemljišča oziroma poslovne površine.

Javno železniško infrastrukturo (oziroma njen status in njene sestavne dele) opredeljujeta 9. in 10. člen ZZelP. Po 1. odstavku 9. člena so javna železniška infrastruktura objekti in naprave, potrebni za nemoteno odvijanje javnega železniškega prometa ter pripadajoča zemljišča, ki funkcionalno služijo njegovi namenski rabi. Zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura, in zemljišča, ki so namenjena njeni funkcionalni rabi, so kot sestavni deli javne železniške infrastrukture opredeljena tudi s 1. alineo 1. odstavka 10. člena. Po 2. odstavku 9. člena omenjenega zakona pa je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države. S 1. odstavkom 11. člena je določeno tudi, da je vzdrževanje javne železniške infrastrukture ter vodenje železniškega prometa na njej opredeljeno kot obvezna javna služba.

Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč predstavlja odmerno za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča. Zemljišča, na katerih je zgrajena javna železniška infrastruktura, imajo posebno naravo, ki jo terja njihov pomen. Z njo (javno železniško infrastrukturo) se zagotavlja vodenje železniškega prometa, ki se izvaja kot obvezna gospodarska javna služba. Po 61. členu ZSZ/84 lokalne skupnosti vrednotijo zemljišča tudi glede na namembnost oziroma namen njihove uporabe; takšno vrednotenje pa vpliva na višino odmerjenega nadomestila. Pomeni, da uporabniki stavbnih zemljišč že v okviru nadomestila plačajo njihovo opremljenost z infrastrukturo. Zato je po presoji pritožbenega sodišča zmotno razlagati 60. člen ZSZ/84 tako, kot ga razlaga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, torej da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerja oziroma plačuje tudi od objektov javne infrastrukture, ki so namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb. Na pravilnost omenjenega stališča kaže tudi določba 218. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02), ki se uporablja od 1.7.2003 dalje, po kateri se nadomestilo ne sme odmerjati od zemljišč, na katerih so objekti gospodarske javne infrastrukture; javna železniška infrastruktura pa je po določbi 1.6 točke 2. člena ZGO-1 opredeljena kot objekt gospodarske javne infrastrukture. Sicer pa je tudi ustavno sodišče že ugotavljalo, da so v neskladju z ZSZ/84 določbe občinskih odlokov, kolikor so predpisovale odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od zemljišč, na katerih je bila zgrajena javna infrastruktura, ki je bila namenjena izvajanju gospodarske javne službe (odločitev U-1-347/02, U-1-361/02 in druge).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v postopku ni bilo ugotovljeno, od katerih objektov oziroma površin, ki so javna železniška infrastruktura, je bilo sporno nadomestilo odmerjeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi 76. člena sodišču prve stopnje zadevo vrnilo v ponovno sojenje, ker je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti nove dokaze.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS.