Appeal dismissed; tax debt discharge denied as income exceeds minimum social security wage threshold.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Pri presoji, ali bi bilo s plačilom davčnega dolga ogroženo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, se upošteva, ali dohodek na družinskega člana davčnega zavezanca presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v RS kot minimalni znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.12.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada M. z dne 6.9.1999. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova zahteva za odpis davčnega dolga (davka od dohodkov iz dejavnosti v znesku 136.986,40 SIT, prispevka za obnovo P. v znesku 2.429,50 SIT ter prometnega davka v znesku 90.729,30 SIT).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da prometnega davka iz razloga 231.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) ni mogoče odpisati, saj razlog neizterljivosti ni izkazan. Glede na višino dohodkov in premoženjsko stanje tožnika in njegovih družinskih članov (zlasti vrednost poslovnega deleža v gospodarski družbi M. d.o.o. M.), pa naj bi bilo pravilno ugotovljeno in presojeno, da zaradi plačila preostalih obveznih dajatev, naj ne bi bilo ogroženo preživljanje tožnika ter njegovih družinskih članov, ker je zakonski pogoj za odpis davčnega dolga po 89. členu ZDavP.

Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS navaja, da je bil 4.7.2000 začet stečajni postopek zoper gospodarsko družbo M. d.o.o. M., ter na podlagi 1. odstavka 99. člena ZPPSL takoj zaključen, saj premoženje, ki bi prešlo v stečajno maso, ni zadoščalo niti za stroške stečajnega postopka; iz sklepa z dne 4.7.2000, pa tudi izhaja, da naj bi premoženje omenjene gospodarske družbe predstavljalo zgolj nekorantno blago in neizterljive terjatve. Zato ugotovitev v upravnem postopku, ki ji sledi sodišče v izpodbijani sodbi, da naj bi imel tožnik v lasti poslovni delež večje vrednost, temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Nepremičnine (1/3 stanovanjske hiše vl. št. 644 k.o. K.) pa tožnik ne more prodati. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, niti pripravljalnega naroka, zato tožnik ni imel možnosti navajati omenjenih pravno relevantnih dejstev (stečaja gospodarske družbe), kar je vplivalo na odločitev v zadevi; storjena je bila torej bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odpis in odlog davčnega dolga sta opredeljena v 89. členu ZDavP. Po navedeni določbi davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Zakon v navedeni določbi sicer ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče povsem jasno ugotoviti, kdaj bi lahko izterjava davčnega dolga ogrozila preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča omenjeno določbo treba razlagati restriktivno in odpis oziroma odlog davčnega dolga omejiti le na skrajne primere. Osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga je po stališču pritožbenega sodišča podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, kot minimalni znesek, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo že v zadevi, opr. št. I Up 1045/2001 z dne 9.12.2003.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da z izterjavo davčnega dolga ne bo ogroženo preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da sta davčna organa pri presoji utemeljenosti tožnikove vloge za odpis davkov in prispevkov pravilno upoštevala tožnikove dohodke in njegovo premoženjsko stanje, kot tudi dohodke in premoženjsko stanje njegovih družinskih članov (90. člen ZDavP). Tako zbrani podatki dajo zanesljivo podlago za ugotovitev, da prejemki tožnika presegajo znesek zajamčenega dohodka. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis oziroma odlog plačila davčnega dolga iz 89. člena ZDavP, zato je odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje pravilna.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Če tožnik meni, da so se premoženjske razmere v času od odločitve prvostopnega davčnega organa dalje tako poslabšale, da bi plačilo spornega dolga ogrozilo preživljanje njegove družine, kot bi to izhajalo iz pritožbenih navedb, potem lahko vloži pri davčnem organu novo vlogo za odpis dolga, saj zakon vlaganja takih prošenj časovno ne omejuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.