Appeal dismissed; income tax re-measurement requires prior debt repayment from employees.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dohodnina leta, v katerem je bil plačan prejemek oz. dohodek vštet v osnovo, se lahko na novo odmeri le, če je bila po izvedenem postopku revidiranja lastninskega preoblikovanja pri izplačevalcu vzpostavljena terjatev iz virov dohodnine in ni terjatev plačana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.6.2001. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Davčnega urada L. z dne 3.2.2000, s katero njenemu zahtevku za vračilo davka in prispevkov ni bilo ugodeno.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da za vračilo davka na plače (po stopnji 12%) in prispevka za zaposlovanje (iz in na plače po stopnji 17%) v skupnem znesku 903.839,00 SIT niti v določbah ZDoh (členi 141 do 143) niti v ZDavP (95. člen) ni podlage, ker delavci (zavezanci za dohodnino) neupravičeno izplačanih plač niso vrnili; zgolj vzpostavljena terjatev iz naslova preveč izplačanih plač (iz virov dohodnine), ki je bila po reviziji lastninskega preoblikovanja pri tožnici odpisana v breme prihodkov, sama po sebi še ne zadošča za zahtevano vračilo javnopravnih dajatev.

Tožnica v pritožbi navaja, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno iz razlogov, kot jih je navedla že v tožbi, torej da je treba upravičenost vrnitve davkov in prispevkov presojati po predpisih, ki so veljali v obdobju, ko je prišlo do preplačila (v letu 1990, 1991 in 1992), kar naj bi upošteval tudi revizijski organ ob reviziji lastninskega preoblikovanja v letu 1996. V letu 1997 v skladu s stališčem št. 15 Slovenskega inštituta za revizijo oblikovani popravki terjatev do zaposlenih in do državnih organov ne pomenijo, da se je tožnica terjatvam do delavcev odpovedala. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži plačilo stroškov postopka po 23. členu ZUS.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo pravno podlago za vrnitev davka na plače in prispevka za zaposlovanje določbe ZDoh (členi 141 do 143) ter 95. člena ZDavP, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Omenjeni predpisi se upoštevajo glede na datum vložitve zahtevka za vračilo davka na plače in prispevka za zaposlovanje, to je 6.4.1998.

ZDoh v omenjenih členih ureja postopek in način vračila davka, kadar je na podlagi ugotovitev revizijskega organa prišlo do naknadnega vračila že izplačanih plač. Zavezancem za dohodnino, katerim je bila dohodnina odmerjena z dokončno odločbo in do katerih je bila po izvedenem postopku revidiranja lastninskega preoblikovanja pri izplačevalcu prejemkov oziroma dohodkov vzpostavljena terjatev iz virov dohodnine, se na podlagi dokazila o plačani terjatvi, dohodnina leta, v katerem je bil plačan prejemek oziroma dohodek vštet v osnovo, na novo odmeri (1. odstavek 141. člena ZDoh). Izplačevalci prejemkov oziroma dohodkov so bili dolžni Republiški upravi za javne prihodke (oziroma DURS) dostaviti podatke, potrebne za novo odmero dohodnine in dokazilo, da je bila terjatev plačana (142. člen ZDoh), Služba družbenega knjigovodstva pa je morala obvestiti Republiško upravo za javne prihodke o opravljenih uskladitvah po revizijskih poročilih oziroma o izdanih pravnomočnih odločbah, s katerimi so bili izplačevalcem naloženi ukrepi za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala (143. člen ZDoh).

Ni sporno, da je tožeča stranka v zvezi z ugotovljenim oškodovanjem družbene lastnine po 2. alinei 4. točke 48.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (revizijsko poročilo z dne 15.5.1996 in dopolnitev z dne 20.6.1996) za preveč izplačane plače povečala družbeni kapital in izkazala terjatve do delavcev za preveč izplačane čiste plače in za preveč plačane prispevke in davke od plač za leta 1990, 1991 in 1992, niti da je v letu 1997 vzpostavljene terjatve do delavcev in druge kratkoročne terjatve s temeljnico z dne 13.11.1997 preknjižila na popravek vrednosti drugih kratkoročnih terjatev in istega dne (temeljnica) odpisala v breme prihodkov. Ker torej ob vložitvi zahteve za vračilo davka na plače in prispevka za zaposlovanje ni izkazala plačila terjatev iz naslova preveč izplačanih plač, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča njena vloga z dne 6.4.1998 pravilno in utemeljeno zavrnjena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23.

člena ZUS.

Ker torej ni podan v pritožbi uveljavljani razlog niti ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.