Supreme Court dismisses appeal upholding administrative court's rejection of tax installment plan request.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Če je tožnica predlagala obročno poravnavo zapadlih neplačanih obveznosti in je za to izpolnjevala zakonske pogoje, je organ odločil zakonito, če je njenemu predlogu ugodil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.7.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada L., Izpostave L.V.R. z dne 21.4.2000. Z njo je bilo ugodeno tožničinemu predlogu za obročno poravnavo dospelih neplačanih obveznih dajatev na podlagi Zakona o načinu poravnave dospelih neplačanih obveznih dajatev (ZNPDND) in (med drugim) odločeno, da neplačane obvezne dajatve iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevkov za zdravstveno zavarovanje, prispevkov za zaposlovanje in porodniško varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene, prispevkov za zdravstveno zavarovanje za zaposlene, davka od dohodkov iz dejavnosti, davka od dohodkov zaposlenih pri zasebnikih ter dohodnine, ki po stanju na dan 31.12.1999 znašajo skupaj (glavnica in obresti) 7.737.042,60 SIT, poravna v 60 obrokih.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da tožnica izpolnjuje pogoje za obročno poravnavo dospelih neplačanih obveznih dajatev po 4. alinei 1. odstavka 6. člena ZNPDND ter se sklicuje na razloge izpodbijanega upravnega akta (67. člen ZUS). Tožnica naj bi (glede na podatke upravnih spisov) na dan 31.12.1999 dolgovala obvezne dajatve (glavnico in obresti) v višini 7.737.042,60 SIT. Ker v pritožbi ni ugovarjala višini glavnice, teh ugovorov v tožbi ne more z uspehom uveljavljati. Iz prvostopne odločbe pa je poleg višine glavnice razvidna tudi višina obresti za posamezno obvezno dajatev, kar je pravilno, saj je dolžan dolžnik od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku, plačati tudi obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti (113. člen ZDoh). Ker ji je dovoljeno obročno odplačevanje neplačanih obveznih dajatev, se tožnici za obdobje obročnega odplačevanja ne obračunavajo zamudne obresti, pač pa se obračunavajo obresti po temeljni obrestni meri v skladu z zakonom (2. odstavek 10. člena ZNPDND).

Tožnica v pritožbi navaja, da ne drži navedba sodišča prve stopnje, da v pritožbi v upravnem postopku ni ugovarjala višini glavnice. Prav tako ne drži, da bi njen pooblaščenec vztrajal pri izdaji odločbe za obročno poravnavo davčnih obveznosti, saj je predlagala obročno odplačevanje od sporazumno ugotovljene višine davčnega dolga. Navaja, da naj bi bila sporna tako višina glavnice, kot višina obresti. Zato predlaga, da se v postopek pritegne izvedenec finančne stroke. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je (glede na podatke upravnih spisov) v roku iz 16. člena ZNPDND pri davčnem organu prve stopnje podala predlog za obročno poravnavanje dolga po omenjenem zakonu, pri obročnem poravnavanju dolga pa je vztrajal tudi njen pooblaščenec na naroku 17.4.2000 (kljub osporavanju pravilnosti višine obračunanih obresti). Zato je bila njena vloga pravilno obravnavana oziroma presojana glede na pogoje, ki jih ZNPDND določa za obročno poravnavo dospelih neplačanih obveznih dajatev.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za obročno poravnavo dospelih neplačanih obveznih dajatev po 4. alinei 1. odstavka 6. člena ZNPDND. Po navedeni zakonski določbi lahko obročno poravnavo dospelih neplačanih obveznih dajatev predlaga tudi fizična oseba, pri kateri znesek neplačanih obveznih dajatev z obračunanimi zamudnimi obrestmi presega 500.000,00 SIT in je višina obračunanih zamudnih obresti najmanj enaka višini dospelih neplačanih obveznih dajatev ali če so dospele neplačane obvezne dajatve v tej višini starejše od treh let.

Del dospelih neplačanih obveznih dajatev so tudi obresti. Podlaga za obračun obresti od dolgovanih zneskov je v 113. členu ZDoh oziroma 100. členu ZDavP (kar je pravilno pojasnilo tožnici že sodišče prve stopnje), po katerem je dolžan zavezanec oziroma izplačevalec dohodkov od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku, plačati obresti v skladu z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti. Ker se je tožnici dovolilo obročno odplačevanje neplačanih obveznih dajatev, se ji za obdobje obročnega plačevanja ne obračunavajo zamudne obresti, obračunavajo pa se obresti po temeljni obrestni meri v skladu z zakonom (2. odstavek 10. člena ZNPDND).

V pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev ne vplivajo. Iz upravnih spisov (zapisnika Davčnega urada L. z dne 17.4.2000) izhaja, da je tožničin pooblaščenec izrecno izjavil, da se zavezanka naj ne bi strinjala z višino davčnega dolga iz naslova obračunanih obresti, vendar je kljub navedenemu izrecno vztrajal na izdaji odločbe za obročno poravnavo davčnih obveznosti po ZNPDND. Šele v pritožbi v upravnem sporu predlagan dokaz z izvedencem finančne stroke pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.