Legislator Case Law & Legislation
Sklep I Up 809/2002 ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.809.2002 AI generated

Appeal allowed: Court held that requests for deferred or installment court fee payments are exceptions to the rule requiring payment upon obligation creation.

Case Number Sklep I Up 809/2002
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court overturned the first-instance judgment which had rejected a plaintiff's request for deferred or installment court fee payments as untimely. The plaintiff argued that Article 13 of the Court Fees Act allows for such arrangements as exceptions to the general rule, noting that fee obligations often arise only after receiving a reminder notice. The court agreed, ruling that the first instance incorrectly applied Article 14 regarding fee waivers to fee payment requests, thereby failing to assess the plaintiff's financial situation under Article 13.

Legislator headnote

AI generated

Article 13 of the Court Fees Act; Article 14 of the Court Fees Act: Requests for deferred or installment payment of court fees constitute exceptions to the general rule requiring payment upon the creation of the fee obligation and must be evaluated based on the party's financial circumstances rather than strict timeliness relative to the obligation's creation.

Keywords

AI generated
court fees Act deferred payment installment payment fee obligation creation timeliness requirement financial assessment appellate review

Cited Legislation

AI generated
Article 13 of the Court Fees Act
Article 14 of the Court Fees Act
Article 76 in conjunction with Article 68 of the Administrative Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Določilo 13. člena ZST pomeni izjemo od pravila, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Stranka pogosto šele z vročitvijo opomina izve za višino sodne takse, poleg tega pa lahko nastanejo okoliščine, ki opravičujejo obročno plačilo sodne takse šele po nastanku taksne obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za odlog plačila oziroma za obročno plačilo sodnih taks. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na določbi 4. In 5. ter 1. odstavku 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Predlogu tožnika za odlog plačila oziroma za obročno plačilo sodnih taks sodišče prve stopnje ni ugodilo, ker predlog ni bil vložen pravočasno. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZST je namreč treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost; za pritožbo takrat, ko je izročena sodišču. Tožnica je vložila pritožbo dne 5.1.2002, vendar ob vložitvi pritožbe ni zaprosila za oprostitev niti za obročno plačilo oziroma za odlog plačila sodne takse. Predlog je vložila šele v roku, v katerem bi morala predložiti potrdilo o plačilu sodne takse. To pa je po presoji sodišča prve stopnje prepozno, saj bi predlog lahko podala le ob vložitvi pritožbe. Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks namreč učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje (1. odstavek 14. člena ZST).

Tožnica v pritožbi navaja, da lahko stranka vloži vlogo za odlog oziroma za obročno plačevanje sodnih taks tudi kasneje in ne nujno ob vložitvi vloge. Meni tudi, da ZST v 14. členu določa učinkovanje sklepa o oprostitvi za nazaj. Glede instituta odloga oziroma obročnega plačila velja izjema v primerjavi z določbo 1. odstavka 13. člena, saj ta v 2. odstavku določa, da lahko sodišče, ne glede na določbo prejšnjega odstavka, plačilo taks odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno odplačilo. Ker je sodišče določbe v zvezi z oprostitvijo takse po analogiji uporabilo tudi za predlog za obročno oziroma odloženo plačilo, je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Ob pravilu, da je treba sodno takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev oprlo na določbo 1. odstavka 14. člena ZST. Ta določba se nanaša izključno le na predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ki pa mora biti res vložen pred nastankom taksne obveznosti. Odložitev plačila in obročno plačevanje ureja ZST v 2. odstavku 13. člen in pomeni izjemo od prej navedenega pravila. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica vložila predlog za odlog plačila oziroma za obročno plačilo sodne takse prepozno. Stranka pogosto šele z vročitvijo opomina izve za višino sodne takse, poleg tega pa lahko nastanejo okoliščine, ki opravičujejo obročno plačilo sodne takse, šele po nastanku taksne obveznosti. V danem primeru je tožnica šele z vročitvijo naloga - opomina za plačilo sodne takse za pritožbo lahko ocenila, ali je sposobna glede na svoje prihodke in druge relevantne okoliščine, plačati sodno takso. Sodišče bi zato moralo njen predlog obravnavati meritorno, v skladu z oceno njenega materialnega stanja. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za zavrnitev predloga za odlog plačila oziroma za obročno plačevanje sodne takse iz razloga, da tak tožničin predlog ni bilo vložen pred nastankom taksne obveznosti.

Pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je ob enakem dejanskem stanju, o obročnem plačilu sodne takse, že drugače odločalo. Po ponovni proučitvi pa je ugotovilo, da je pri odločanju treba upoštevati strankino korist.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep.