Appeal dismissed; asylum applicant's identity discrepancy constitutes fraud and justifies travel restriction.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ker je tožnik prošnjo za azil vložil pod enim imenom, na zaslišanju na sodišču pa je izpovedal, da je v resnici oseba pod drugim imenom in na to ime predložil tudi osebno izkaznico, ki jo je na njegovo ime izdala Republika Turčija, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi vložitve prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti in je zato izrek ukrepa začasne omejitve gibanja tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika dne 26.9.2005 na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 8.9.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končenega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od 6.9.2005 do 6.12.2005. Svojo odločitev je oprla na določbo 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi, ne pa tudi razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka. Samo je menilo, da je razlog za začasno omejitev gibanja podan v sumu, da je tožnik zavajal in zlorabljal postopek v smislu 36. člena ZAzil, torej je pravna podlaga za odreditev takšnega ukrepa podana v 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik je namreč svojo vlogo za azil utemeljeval na podlagi napačne istovetnosti, saj je kljub opozorilom na to, da mora vlogo na zapisnik podati na podlagi čimbolj natančnih in resničnih navedb, in po prejemu brošure: "Informacije za prosilca za azil v Republiki Sloveniji" prošnjo za azil vložil pod imenom M.C., na zaslišanju na sodišču pa je povedal, da je ™.S., pri čemer je na tem zaslišanju predložil tudi osebno izkaznico na to ime. Na zaslišanju na sodišču je torej tožnik povedal povsem druge osebne in rojstne podatke, kot jih je povedal ob podaji prošnje za azil. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za azil na podlagi napačne istovetnosti in da je torej utemeljen sum zavajanja oziroma zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil.

Zoper izpodbijano sodbo vlaga tožnik pritožbo, in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da se je sodišče lahko prepričalo, da je tožnik ista oseba, za katero se izdaja in da je zato izpodbijana sodba napačna. Meni torej, da ni zavajal azilnega organa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se pritožbi zoper odločbo o omejitvi gibanja ugodi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje so v 1. odstavku 27. člena ZAzil navedeni razlogi, zaradi katerih se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje. Med drugim je razlog za tak ukrep tudi sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Po 1. alinei 36. člena ZAzil pa se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje med drugim tudi utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov.

Ker je tožnik prošnjo za azil vložil pod imenom M.C., na zaslišanju na sodišču pa je izpovedal, da je v resnici ™.S., in na to ime predložil tudi osebno izkaznico, ki jo je na njegovo ime izdala Republika Turčija, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka zaradi vložitve prošnje za azil na podlagi napačne istovetnosti in je zato izrek ukrepa začasne omejitve gibanja tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen.

Tožbeni ugovor, da tožnik ni zavajal azilnega organa in da se je sodišče lahko prepričalo, da je tožnik ista oseba, za katero se izdaja, je zato neutemeljen. Tožnik pa je tudi pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložil kot M.C. To pa po presoji pritožbenega sodišča še toliko bolj utemeljuje sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek in je zato izrek ukrepa začasne omejitve gibanja še toliko bolj utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.