Appeal dismissed; court held non-property damage jurisdiction requires damage occurrence in Slovenia, not just suffering there.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Škodna posledica tega škodnega dejanja je neizvajanje starševske skrbi v obliki neizvajanja stikov z otrokoma v Bosni in Hercegovini. Ta je nastala na ozemlju Bosne in Hercegovine. Tu je prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino oziroma škodnega delovanja na oškodovanca, saj se stiki tu niso izvajali, pa bi se morali. Dejstvo, da tožnik duševne bolečine zaradi tega trpi v Sloveniji, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izreklo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločitev v tem sporu ter zavrglo tožbo z dne 21. 1. 2025.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je skladno z določbo 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) ter ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS kraj nastanka škode tisti kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na oškodovanca, in ne kraj nastanka škode, ki iz tega dogodka izvira. Kraj nastanka nepremoženjske škode tožniku je območje Republike Slovenije. Škodni dogodek, zaradi katerega je utrpel negmotno škodo, je nezakonita odreditev prepovedi vstopa na ozemlje Bosne in Hercegovine. V času izreka tega ukrepa se je tožnik nahajal na območju Republike Slovenije. Šele ob poskusu ponovnega vstopa na ozemlje Bosne in Hercegovine je bil ustno seznanjen z nezakonito prepovedjo vstopa. Odločitev o prepovedi vstopa je toženec dejansko sprejel na ozemlju Bosne in Hercegovine, vendar je prepovedana posledica te nezakonite odločitve nastala na območju Republike Slovenije. Tam se je tožnik nahajal v času izreka nezakonite prepovedi. Z nezakonito prepovedjo se je tožnik prvič seznanil šele ob poskusu prehoda državne meje z Bosno in Hercegovino, zato kraj nastanka škode prav gotovo ni in ne more biti Bosna in Hercegovina. Kraj nastanka škode in tudi kraj nastanka škodljive posledice je na območju Republike Slovenije. Kraj nastanka škode v smislu prvega odstavka 55. člena ZMZPP je kraj, kjer je prišlo do škodnega delovanja na telo oškodovanca, in ne kraj, kjer nastaja kasnejša škoda, ki iz tega izvira. Tožnik se ne v času sprejema odločitve ne kasneje ni nahajal na ozemlju Bosne in Hercegovine, saj mu je bil vstop na ozemlje te države onemogočen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v tej pravdi od toženca zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko zaradi prepovedi vstopa v Bosno in Hercegovino s strani Obveščevalno varnostne agencije Bosne in Hercegovine ni mogel izvajati svoje starševske pravice, konkretno izvajati stikov z mladoletnima otrokoma, ki sta se nahajala v Bosni in Hercegovini. Toženec je bil v času izreka prepovedi direktor agencije in izrečeni ukrep naj bi bil posledica njegovega nezakonitega ravnanja.

5. Gre za spor z mednarodnim elementom, v katerem se pristojnost slovenskega sodišča presoja skladno s pravili ZMZPP. Sodišče prve stopnje je navedena pravila pravilno uporabilo, ko je presodilo, da za odločanje o sporu ni pristojno slovensko sodišče in zavrglo tožbo (18. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Toženec ima stalno bivališče v Bosni in Hercegovini. Zato ni podana pristojnost slovenskega sodišča skladno s splošnim pravilom iz 48. člena ZMZPP. Pristojnost pa ni podana niti skladno 55. členom ZMZPP. Ta določa, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (za kar gre v obravnavani zadevi) pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje ali če je na ozemlju Republike Slovenije nastopila škodljiva posledica.

7. Škodno dejanje v obravnavani zadevi je odredba Obveščevalno varnostne agencije Bosne in Hercegovine o prepovedi vstopa tožnika na ozemlje Bosne in Hercegovine in ta je bila tožniku izrečena v Bosni in Hercegovini. Škodna posledica tega škodnega dejanja pa je neizvajanje starševske skrbi v obliki neizvajanja stikov z otrokoma v Bosni in Hercegovini. Tudi ta je, v obliki opustitve, nastala na ozemlju Bosne in Hercegovine. Tu je prišlo do neposrednega vpliva na zavarovano dobrino oziroma škodnega delovanja na oškodovanca, saj se stiki tu niso izvajali, pa bi se morali. Dejstvo, da tožnik duševne bolečine zaradi tega trpi v Sloveniji, ne zadošča za sklepanje o pristojnosti slovenskega sodišča.

8. Odločitev sodišča je skladna z uveljavljeno sodno prakso. 1 Skladna je tudi s teoretičnimi izhodišči za določanje pristojnosti, po katerih na splošno velja, da mora o zadevi odločiti sodišče, ki je objektivno najprimernejše za presojo predpostavk odgovornosti toženca, pa tudi, da je tožnik tisti, ki želi doseči spremembo v obstoječem pravnem redu, zato mora sprejeti pristojnost sodišča, ki je bolj ugodno za nasprotno stranko. 2 Ni dvoma, da je prav sodišče v Bosni in Hercegovini tisto, ki je najbolj primerno za presojo protipravnosti ravnanja toženca kot direktorja Obveščevalno varnostne agencije Bosne in Hercegovine pri izdaji sporne odredbe.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče niti uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo (350. v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

1 VS RS II Ips 57/2010, III Ips 28/2023.

2 Glej VS RS III Ips 28/2023 in tam povzeta teoretična izhodišča.