Supreme Court dismisses appeal when first instance wrongly grants statute of limitations defense, creating a new legal issue not reviewed below.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato same terjatve, ki je predmet zahtevka, sploh ni obravnavalo, gre za v sebi sklenjeno in zaključeno vprašanje, ki pomeni samostojno pravno celoto in ki ne v dejanskem in ne v pravnem ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Če je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku, potem je jasno, da gre tu za poseg v ustavno varovano bistvo te pravice glede odločitve o novem odločilnem vprašanju, ki se je pojavilo šele na drugi stopnji in ki pomeni samostojno pravno celoto.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 45.000.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnicama naložilo povrnitev pravdnih stroškov prve toženke v višini 8.745,53 EUR, drugega in tretjega toženca pa v višini 21.335,12 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice z dne 2. 12. 2022 zavrglo, pritožbi prve tožnice z dne 19. 10. 2022 z dopolnitvijo z dne 21. 10. 2022 ter pritožbi druge tožnice z dne 21. 10. 2022 pa je ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Zavzelo je stališče, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugodilo ugovoru zastaranja, zato je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev, s katerimi se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo oziroma se do njih ni izreklo. Z obravnavo teh dejstev na pritožbeni stopnji bi sodišče druge stopnje v celoti izvedlo, ne le dopolnilo, dokazni postopek, kar pa ni funkcija pritožbenega postopka. Na podlagi tega je dalo prednost pravici do pravnega sredstva pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3. Prva toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo v skladu s 357.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedla je, da je odločitev o vrnitvi v ponovno sojenje v nasprotju s pravilom iz 355. člena ZPP. Postopek v obravnavani zadevi se je začel že l. 2015, kar pomeni, da traja že več kot 9 let in bi vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pomenila hujšo kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Možnost vrnitve zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje iz prvega odstavka 355. člena ZPP je predvidena kot izjema, katere pa drugi odstavek 355. člena ZPP ne dopušča, če bi to povzročilo hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče druge stopnje bi lahko samo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti, saj za odločitev o tožbenem zahtevku ni potrebno izvajati dokazov z zaslišanjem prič ali postavitvijo izvedencev, temveč zadostuje zgolj ponovni pregled listinskih dokazov. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Prva tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da za pritožnico, ki je šele nedavno pravdo prevzela od prejšnje stranke, ni mogoče zaključiti, da bi vrnitev zadeve v ponovno sojenje huje kršila njeno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Relativna dolgotrajnost sojenja v konkretni zadevi je glede na njeno kompleksnost in na samo višino zahtevka pričakovana. Poenostavljeno je stališče, da bi sodišče druge stopnje lahko samo z vpogledom in oceno listinskih dokazov rešilo zadevo. Sodišče druge stopnje bi moralo samo prvič v celoti ugotoviti dejansko stanje in s tem v celoti nadomestiti položaj prvostopenjskega sodišča, kar ni njegova vloga. Poleg tega so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagane priče in izvedenec, zato ne drži, da bi šlo zgolj za oceno listinske dokumentacije. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Okoliščine, ki utemeljujejo izjemno razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških in/ali finančnih virov). Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Takšen položaj nastane takrat, ko bi sodišče druge stopnje prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje. V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti (25. člen Ustave). 1

7. Če je sodišče prve stopnje zmotno ugodilo ugovoru zastaranja in zato same terjatve, ki je predmet zahtevka, sploh ni obravnavalo, gre za v sebi sklenjeno in zaključeno vprašanje, ki pomeni samostojno pravno celoto in ki v nobenem pogledu (ne v dejanskem in ne v pravnem) ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. In če je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku, potem je brez posebnega razčlenjevanja jasno, da gre tu za poseg v ustavno varovano bistvo te pravice (glede odločitve o novem odločilnem vprašanju, ki se je pojavilo šele na drugi stopnji in ki pomeni samostojno pravno celoto, stranka nima rednega pravnega sredstva, ki edino zagotavlja bistveno vsebino načela instančnosti). 2

8. Okoliščine obravnavanega primera ustrezajo v prejšnjih točkah predstavljenim izhodiščem. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno stališče, zaradi česar je celoten sklop dejstev v zvezi s samo vtoževano terjatvijo ostal neugotovljen. Takšen položaj pa ustreza izjemnemu položaju iz prvega odstavka 355. člena ZPP, ki dopušča razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V takem položaju izpodbijane odločitve sodišča druge stopnje ni mogoče subsumirati pod pojem "nepotrebnega odlašanja" in s tem priti do zaključka, da naj bi šlo za očitano hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz drugega odstavka 355. člena ZPP.

9. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku po 357.a členu ZPP ne sme presojati, ali je razveljavitveni sklep materialnopravno pravilen. Pritožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve. Vrhovno sodišče mora izhajati iz temelja, da kršitev, ki jo je ugotovilo sodišče druge stopnje, resnično obstaja, ne more pa ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o kršitvi res pravilno. 3 Posledično pritožničinih navedb o domnevno napačnem stališču sodišča druge stopnje glede domnevne spremembe tožbe Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

11. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.

12. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 4/2020 z dne 22. 5. 2020.

2 Zobec J., Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009, str. 21-39.

3 Betetto N., Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 25-56.