Legislator Case Law & Legislation
VSK Sklep I Kp 73975/2023 ECLI:SI:VSKP:2023:I.KP.73975.2023 AI generated

Appeal dismissed; court upheld detention order against smuggler for lack of flight risk and sufficient evidence.

Case Number VSK Sklep I Kp 73975/2023
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court rejected the appeal against a detention order, affirming the first-instance court's finding of reasonable suspicion regarding the defendant's role in transporting four foreigners without permits. The defense argued the defendant lacked knowledge of the illegality and offered no flight risk, but the court noted that organizers do not typically involve random individuals and the defendant's promise to attend proceedings was insufficient to negate flight risk. Consequently, the court ruled that the detention measure remained proportionate and necessary given the defendant's mobility and the severity of the alleged charges.

Legislator headnote

AI generated

Article 201(1) of the Criminal Procedure Act; Article 402(3) of the Criminal Procedure Act: The court must uphold a detention order if the first instance reasonably established reasonable suspicion of a crime and the defendant poses a flight risk, as mere promises to attend proceedings do not eliminate that risk.

Keywords

AI generated
reasonable suspicion standard flight risk assessment proportionality of detention transport of foreigners criminal procedure appeal sufficient evidence requirement mobility of defendant

Cited Legislation

AI generated
Article 201(1) of the Criminal Procedure Act
Article 402(3) of the Criminal Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca.

Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor še po vložitvi obtožnice. Obdolženec je v priporu od 5.10.2023 dalje.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obdolženega smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ne drži navedba zagovornice, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca. Obdolženec tudi ni podal verodostojnega zagovora, kot to zatrjuje zagovornica, saj se v zadevi ni zagovarjal in je podal le osebne podatke.

5. Navedba zagovornice, da tujci niso bili zaslišani, drži, vendar glede na fazo postopka s tem še ni bila kršena pravica obrambe do poštenega sojenja, saj utemeljen sum temelji na drugih dokazih.

6. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.

7. Ker glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena, jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.