Supreme Court allows review regarding whether obvious error in applying substantive law is required for extraordinary remedy under ZDavP-2.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

"Ali je pravilno stališče, da je pogoj za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2 to, da ne gre zgolj za prekršenost materialnega zakona ampak mora biti ta napačnost uporabe materialnega prava očitna?"

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja:

"Ali je pravilno stališče, da je pogoj za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2 to, da ne gre zgolj za prekršenost materialnega zakona ampak mora biti ta napačnost uporabe materialnega prava očitna?"

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-05-209/2021-4 z dne 1. 12. 2021 s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za odpravo odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 03 00857 z dne 29. 10. 2020 po nadzorstveni pravici. Z navedeno odločbo je davčni organ tožniku odmeril dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev investicijskih kuponov za leto 2019 v znesku 80.685,00 EUR.

2. V razlogih navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče navedlo, da se morajo izredna pravna sredstva uporabljati ozko, zato poseg v pravnomočno odločbo upravičuje le kršitev materialnega prava, ki je očitna. Za tako kršitev pa gre, če je neposredno ugotovljiva na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ne z dodatnim preverjanjem dejstev. Ker je pridobitev tožnikovega poslovnega deleža v letu 1993 mogoče ugotoviti le z izvedbo dodatnega ugotovitvenega postopka (z vpogledom v podatke poslovnega registra), pomeni, da ne more iti za očitno kršitev materialnega prava. Poleg tega ne gre za očitno kršitev zakona tudi zato, ker odločba toženke temelji na razlagi, ki jo je v svoji praksi potrdilo tudi Upravno sodišče (in sicer da se zvišanje osnovnega vložka, ki je posledica dokapitalizacije družbe iz sredstev družbe, za davčne namene obravnava kot pridobitev novega deleža), čeprav je to isto sodišče o istem pravnem vprašanju sprejelo tudi drugačno stališče (ki ga uveljavlja tožnik). V primeru, da je mogoče predpis tolmačiti na več načinov, uporaba ene izmed možnih razlag ne pomeni očitne kršitve materialnega prava.

3. Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Zato je tožnikovem predlogu za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Predlagatelj v zvezi z navedenim vprašanjem navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem je potrebna nadaljnja presoja Vrhovnega sodišča. To utemeljuje s trditvijo, da sedanja razlaga in uporaba 88. člena ZDavP-2 v sodni praksi ni skladna s stališči Ustavnega sodišča glede načela zakonitosti pri uporabi izrednih pravnih sredstev iz 158. člena Ustave. Glede na pomen tega vprašanja je v tem delu predlog za dopustitev revizije utemeljen. Člen 88 ZDavP-2 je procesna zakonska določba, ki se pogosto uporablja v praksi, zato je pravilna uporaba tega izrednega pravnega sredstva objektivno pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Zato je Vrhovno sodišče revizijo glede navedenega vprašanja dopustilo in bo na podlagi revizijske presoje svoja dosedanja stališča lahko preciziralo ter po potrebi dopolnilo.

7. V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.