Appeal dismissed; court upheld sentence below statutory minimum due to significant mitigating circumstances.

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ne glede na navedeno pa je dodati, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen od treh do desetih let zapora ter denarna kazen. V obravnavani zadevi je sodišče obdolžencu, ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen dve leti zapora. Sodišče je torej obdolžencu izreklo zaporno kazen pod spodnjo mejo za to kaznivo dejanje predpisane zaporne kazni. V obilni meri je torej upoštevalo olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 5 izpodbijane sodbe in povsem neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje za še dodatno znižanje zaporne kazni. Ob že izpostavljeni uporabi omilitvenih določil in številnih obteževalnih okoliščinah, upoštevaje pri tem tudi težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca, nikakor ni podlage za še dodatno znižanje obdolžencu izrečene zaporne kazni, za kar se zavzema pritožnik. Ker je prvostopno sodišče izreklo tudi primerni stranski kazni, ki ju pritožba niti ne graja in glede na ostale razloge, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prikazovanjem, da je bila obdolžencu izrečena previsoka zaporna kazen, nikakor ne more biti uspešna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po tretjem odstavku 308. člena, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ob upoštevanju omilitvenih določil 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 je bila obdolžencu izrečena kazen dve leti zapora in stranska kazen 60 dnevnih zneskov, to je 900,00 EUR denarne kazni, v skladu z 48.a členom KZ-1, pa tudi stranska kazen izgon tujca iz države za dobo dveh let, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja stranske kazni. Se je pa v skladu s 56. členom KZ-1 obdolžencu v izrečeno zaporno kazen vštel čas pridržanja in čas prestan v priporu, to je od 2. 6. 2022 od 09.42 ure dalje.

V skladu s 73. členom KZ-1 so bili obdolžencu odvzeti tudi zaseženi predmeti, med drugim tudi osebni avtomobil in mobilni telefon, ter v skladu s 74. in 75. členom KZ-1 tudi protipravno pridobljena premoženjska korist v znesku 1.360,00 EUR.

V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa so obremenili proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je obdolženec pritožil. Predlaga, da mu sodišče zaporno kazen, ki mu je bila izrečena, zniža. Pri tem navaja, da je predhodno bila za obravnavano kaznivo dejanje zagrožena zgolj kazen od enega do petih let zapora zaradi česar meni, da bi bilo potrebno, da se mu kazen ustrezno zniža. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja še, da njegova soproga živi v Franciji in nima nikogar, ki bi zanjo skrbel. Trpi za psihološko motnjo, kar vse bi naj po oceni pritožnika dajal podlago za znižanje zaporne kazni.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Kot je v točki 2 izpodbijane sodbe navedlo že prvostopno sodišče, je obdolženec na predobravnavnem naroku, po predstavitvi in obrazložitvi predlagane sankcije s strani tožilstva in po podanem pravnem pouku glede priznanja krivde, v navzočnosti svojega zagovornika izjavil, da je pravni pouk razumel, da kaznivo dejanje priznava in da v celoti razume tudi kazensko sankcijo, kot jo je predlagalo državno tožilstvo.

5. Ne glede na navedeno pa je dodati, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zakonu zagrožena kazen od treh do desetih let zapora ter denarna kazen. V obravnavani zadevi je sodišče obdolžencu, ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen dve leti zapora. Sodišče je torej obdolžencu izreklo zaporno kazen pod spodnjo mejo za to kaznivo dejanje predpisane zaporne kazni. V obilni meri je torej upoštevalo olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 5 izpodbijane sodbe in povsem neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje za še dodatno znižanje zaporne kazni. Ob že izpostavljeni uporabi omilitvenih določil in številnih obteževalnih okoliščinah, upoštevaje pri tem tudi težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca, nikakor ni podlage za še dodatno znižanje obdolžencu izrečene zaporne kazni, za kar se zavzema pritožnik. Ker je prvostopno sodišče izreklo tudi primerni stranski kazni, ki ju pritožba niti ne graja in glede na ostale razloge, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, pritožba s prikazovanjem, da je bila obdolžencu izrečena previsoka zaporna kazen, nikakor ne more biti uspešna.

6. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

7. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.