Appeal dismissed: Labor court not bound by criminal acquittal for dismissal based on signs of crime.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V konkretnem primeru se je ugotavljalo, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, taka kršitev pa je imela znake kaznivega dejanja. Tožnik zmotno enači tak očitek z očitkom storitve kaznivega dejanja. Okrajno sodišče je s sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega, ker je ugotovilo, da za kazenski postopek ni obstajala zahteva upravičenega tožilca, oškodovana je bila namreč druga pravna oseba in ne tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za obnovo postopka že zato, ker se predmetni sklep ne nanaša na tožnika. Zavzelo je tudi pravilno stališče, da navedeni sklep ni pravnomočna odločba kazenskega sodišča, v kateri bi se meritorno odločalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti. Delovno sodišče tudi ne bi bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj je bila predmet izredne odpovedi, katere zakonitost se je presojala v predmetnem sporu, kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, zato v tem primeru tudi morebitna oprostilna sodba ne bi vplivala na drugačno odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP (I. točka izreka) in zavrglo predlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno iz razloga storitve kaznivega dejanja, saj je v odpovedi zapisala, da je postopek izredne odpovedi pokazal, da je tožnik storil kaznivo dejanje tatvine. V predmetnem delovnem postopku je sicer delovno sodišče presodilo, da je tožnik storil očitano dejanje, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja, vendar je v kazenskem postopku tožilstvo prišlo do drugačnega zaključka in postopek zoper tožnika umaknilo, kasneje pa je od pregona odstopila tudi tožena stranka, kot subsidiarni tožilec. Zatrjuje, da se je v kazenskem postopku ugotovilo, da tožnik ni storil očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo podlaga za odpoved. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 517/2007. Meni, da je v predmetni zadevi očitek, ki se je presojal v delovnem postopku, identičen tistemu, ki se je presojal v kazenskem postopku in je zato delovno sodišče pred svojo odločitvijo vezano na ugotovitev kazenskega sodišča. Sodišču prve stopnje očita, da je pri ponovni presoji obnovitve postopka spregledalo, da je kazensko sodišče v zadevi zoper A.A., enega od soobtoženih v navedenem kazenskem postopku, ugotovilo, da domnevno odtujeno gorivo sploh ni v lasti tožene stranke, torej tožnikovega delodajalca, temveč druge pravne osebe. Meni, da je na tej podlagi mogoče le sklep, da ne drži očitek iz izredne odpovedi, da je tožnik delodajalcu nekaj protipravno odtujil. Zavzema se za obnovo postopka in upoštevanje dejstva, da je kazenski postopek pokazal, da tožnik ni storil očitanih dejanj ter da ima sklep o ustavitvi postopka enakovredne posledice kot oprostilna sodba. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu tožnika ugodi ter obnovi postopek pred sodiščem prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrglo v smislu določb prvega odstavka 398. člena ZPP, ker je ugotovilo, da sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I K 27742/2016, izdan 16. 1. 2020, ne predstavlja novega dokaza po 10. točki 394. člena ZPP. Tak razlog predstavlja le tisti dokaz oziroma dejstvo, ki je obstajalo v času prvotnega postopka, pa stranka zanj ni vedela do takrat, ko bi ga lahko še uveljavljala v okviru končnega postopka. Dejstva oziroma dokazi, ki nastanejo pozneje, ne morejo biti razlog za obnovo postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP, saj je sodba v predmetnem individualnem delovnem sporu postala pravnomočna že 23. 11. 2017.

6. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je podan obnovitven razlog po 11. točki 394. člena ZPP. Po navedeni določbi se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Pritožba se na ta obnovitveni razlog sklicuje, ker je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom opr. št. I K 27742/2016 z dne 16. 1. 2020 zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A.A. iz razloga po drugem odstavku 277. člena v povezavi s 429. členom Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 s sprem. in dopol. – ZKP). Tožnik navedeni sklep enači z oprostilno sodbo.

7. Zmotno in protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku izključno iz razloga storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka je v postopku izredne odpovedi ugotavljala, ali je tožnik kršil delovne obveznosti z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, torej ali je kršil delovne obveznosti in dolžnosti ter ali mu je zato mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni odločala o storitvi kaznivega dejanja, prav tako se o tem ni odločalo v predmetnem individualnem delovnem sporu. Za ugotovitev elementov hujše kršitve delovne obveznosti in dolžnosti po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 namreč delodajalec ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti delavca niti kot predhodno vprašanje. Za kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ni pogoj, da bi morala biti kazenska odgovornosti tožnika (delavca) ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, zato ni potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe. V konkretnem primeru se je ugotavljalo, ali je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, taka kršitev pa je imela znake kaznivega dejanja. Tožnik zmotno enači tak očitek z očitkom storitve kaznivega dejanja. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A.A., ker je ugotovilo, da za kazenski postopek ni obstajala zahteva upravičenega tožilca, oškodovana je bila namreč druga pravna oseba - to je družba B. d. o. o., in ne tožena stranka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za obnovo postopka že zato, ker se predmetni sklep ne nanaša na tožnika. Zavzelo je tudi pravilno stališče, da navedeni sklep ni pravnomočna odločba kazenskega sodišča, v kateri bi se meritorno odločalo o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti. Delovno sodišče tudi ne bi bilo vezano na oprostilno kazensko sodbo, saj je bila predmet izredne odpovedi, katere zakonitost se je presojala v predmetnem sporu, kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, zato v tem primeru tudi morebitna oprostilna sodba ne bi vplivala na drugačno odločitev.

9. Na odločitev o predlogu za obnovo postopka pa ne vpliva niti tožnikovo zatrjevanje, da očitane kršitve ni storil, ker naj bi se izkazalo, da odtujeno gorivo sploh ni bilo last tožene stranke, ampak druge pravne osebe. Po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pri čemer za njeno zakonitost ni odločilno, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno zoper samega delodajalca ali pa je oškodovanec nekdo drug. Za zakonitost izredne odpovedi zadostuje, da so podani znaki kaznivega dejanja, kar se je v predmetni zadevi pravnomočno izkazalo. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno ponovni predlog tožnika za obnovo postopka po 11. točki 349. člena ZPP utemeljeno zavrnilo.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).