Appeal dismissed; applicant abused process by re-litigating already finally decided inheritance issues to delay property division.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

O vsebinsko enakem predlogu pritožnika za prekinitev postopka je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo, zato je njegov predlog utemeljeno zavrglo. Varstvo pravic pritožnika ni v sozvočju s pravnim interesom, ki ga zasleduje. Njegovo ravnanje presega še sprejemljivi način varstva pravic. Očitno je, da izkorišča procesni institut prekinitve postopka, da bi na ta način časovno odložil delitev solastnih nepremičnin.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog prvega nasprotnega udeleženca, 1 da se prekine nepravdni postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, ki se vodi pri sodišču prve stopnje pod opr. št. II P 888/2018 (1), zavrnilo pa je predlog pritožnika, da se prekine nepravdni postopek do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, ki se vodi pri sodišču prve stopnje pod opr. št. II P 723/2019 (2).

2. Sodišče prve stopnje je predlog pritožnika za prekinitev postopka zavrglo, ker je predlog iz enakih razlogov že vložil, sodišče prve stopnje pa je ta predlog zavrnilo s pravnomočnim sklepom N 214/2015 z dne 27. 6. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2269/2018 z dne 16. 1. 2019. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik v pravdni zadevi II P 888/2018 uveljavlja ničnost in pravno neučinkovitost listine – oporoke M. L. z dne 29. 10. 1998, njegov zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke pa je bil že pravnomočno zavrnjen, zapuščinski postopek po pok. M. L. pa je pravnomočno končan. Razlogi, s katerimi pritožnik v tem pravdnem postopku utemeljuje ničnost oporoke so v bistvenem enaki tistim, ki jih je uveljavljal v zapuščinskem postopku.

3. V zvezi s predlogom za prekinitev nepravdnega postopka do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka II P 723/2019, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnik postavil podredni zahtevek, ki ni istoveten zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, ker pritožnik uveljavlja lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, vendar iz njegove trditvene podlage izhaja, da gre za isti historični dogodek, saj se pritožnik sklicuje na neveljavnost oporoke M. L. z dne 29. 10. 1998, ker v zvezi s priposestvovanjem zatrjuje, da ima v tožbenem zahtevku navedene nepremičnine v svoji dobroverni posesti vse od smrti M. L., ki je umrla 2003, in sicer na podlagi njene edine pravno veljavne oporoke z dne 2. 5. 1996. Iz navedenega izhaja, da pritožnik utemeljuje pravico na podlagi priposestvovanja na predpostavki, da oporoka z dne 29. 10. 1998 ni pravno veljavna, takšen njegov zahtevek pa je bil že pravnomočno zavrnjen.

4. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker so v nepravdnem postopku sporni deleži na predmetu delitve. Sodišče prve stopnje bi zato moralo prekiniti postopek. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo prejudiciralo pravdni zadevi II P 888/2018 in II P 723/2019. V pravdni zadevi II P 888/2018 se ne uporablja beseda „oporoka“, marveč „list z dne 29. 10. 1998“, navedena je tudi nova pravna podlaga, ker se sklicuje na oporoko z dne 2. 5. 1996. Iz teh razlogov ne gre za istoveten zahtevek, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. V tožbi, ki se vodi v pravdnem postopku opr. št. II P 723/2019, gre za drugo pravno podlago, ker pritožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik v pravdni zadevi II P 888/2019 uveljavlja ničnost in posledično pravno neučinkovitost listine z dne 29. 10. 1998, ki predstavlja oporoko, o tem pa je bilo že pravnomočno odločeno. O vsebinsko enakem predlogu pritožnika za prekinitev postopka, je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo, zato je njegov predlog utemeljeno zavrglo.

8. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da pritožnik v pravdnem postopku II P 723/2019 v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem, zatrjuje, da ima nepremičnine v svoji dobroverni posesti vse od smrti M. L. dne 25. 4. 2003 na podlagi veljavne oporoke z dne 2. 5. 1996, kar pomeni, da pritožnik izhaja iz predpostavke, da oporoka z dne 29. 10. 1998 ni pravno veljavna. Ker je bilo že pravnomočno odločeno, ko je bil pritožnik napoten v zapuščinskem postopku na pravdni postopek, da oporoka z dne 29. 10. 1998 ni pravno veljavna, je sodišče prve stopnje iz teh razlogov njegov predlog za prekinitev postopka utemeljeno zavrnilo.

9. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo prejudiciralo odločitev v pravdnih postopkih. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 1453/2017 z dne 13. 12. 2017 pojasnilo, da mora nepravdno sodišče upoštevati lastniške deleže, kot izhajajo iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, zato je potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 2. 2017, s katerim je bil zavrnjen pritožnikov predlog za prekinitev postopka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vezanost na pravnomočni sklep o dedovanju odpravlja negotovost, ki je obstajala dotlej in postavlja trden temelj za bodoči razvoj pravnih razmerij. Prav za lastninska razmerja je zanesljivost, ki jo vzpostavlja pravnomočna sodna odločba, še posebej pomembna. Predvsem pa je treba v zvezi s predlogoma pritožnika upoštevati okoliščine konkretnega primera. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice pa ni ravnal v okviru pravno zavarovanega upravičenja. Čeprav dolžnost ni v pravici, je vendar ob njej, saj naslovljencu nalaga, naj ostane v dosegu pravno zavarovanega upravičenja. Če tej zvezi kot stalni spremljevalki izvrševanja pravice ne damo teže, kakršna ji gre, je nevarno, da se vsebinska relativnost pravice vsaj delno spregleda ali pa se njena omejljivost osredotoči samo na primer, ko naslovljenec ravna z namenom drugemu škodovati. 2 Sodišče je dolžno onemogočati vsako zlorabo pravic, ki jih ima stranka in drugi udeleženci v postopku (primerjaj s prvim odstavkom 11. člena ZPP). Varstvo pravic pritožnika ni v sozvočju s pravnim interesom, ki ga zasleduje. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera se izkaže, da je treba dati prednost odločanju o predlogu predlagateljice, ker ravnanje pritožnika, s tem, ko znova neutemeljeno predlaga prekinitev postopka, presega še sprejemljivi način varstva pravic. Očitno je, da pritožnik zasleduje nedopustne cilje in izkorišča procesni institut prekinitve postopka, da bi na ta način časovno odložil delitev solastnih nepremičnin. Sodišče pa takih ravnanj ne sme dopustiti.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju pritožnik.

2 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu (Od življenjskega primera do pravne odločitve), Ljubljana 1991, stran 203.