Appeal dismissed; absence from hearing not fatal if party submitted evidence and court considered it.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi. Toženec je to pravico imel, saj je navedel dejstva, s katerimi je nasprotoval navedbam in dokazom tožnice ter predložil listinske dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje na naroku vpogledalo in pri odločitvi upoštevalo. Zaradi izvedbe naroka brez njegove prisotnosti toženec po zaključku višjega sodišča v ničemer ni bil prikrajšan za učinkovito sodno varstvo svojih pravic (primerjaj: VSL Sodba I Cpg 898/2018). Tudi če bi se toženec naroka za glavno obravnavo udeležil, ni videti kako bi s tem zase dosegel drugačno (ugodnejšo) odločitev (in pritožnik tega tudi ne zatrjuje).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 138786/2016 z dne 28.12.2016 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj jo višje sodišče spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo višje sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik (toženec) očita sodišču prve stopnje, da je izpodbijano sodbo izdalo brez njegove navzočnosti, čeprav je opravičil svojo odsotnost na naroku 4.7.2018 in sicer je en dan pred narokom sodišče obvestil, da se naroka zaradi službene odsotnosti ne bo mogel udeležiti in je zato prosil za njegovo preložitev. Poudarja, da je kot nosilec dejavnosti tudi voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu in da je bilo v konkretni situaciji izredno težko organizirati delo tako, da bi na navedeni dan prišel na sodišče. Vseskozi je imel v načrtu, da se bo naroka udeležil, tik pred zdajci pa je ugotovil, da to zaradi nujnih mednarodnih voženj ne bo mogoče. Pritožbi je priložil kopijo potnega naloga D 080123, iz katerega so razvidne vožnje (okoli) datuma 4.7.2018 in iz katerega izhaja, da je bil tega dne na vožnji: zjutraj je razkladal in nakladal tovor v Sloveniji, potem je šel v Avstrijo na razklade in naklade, tam pa je bil tudi še naslednji dan (5.7.2018).

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje narok opravilo v nenavzočnosti toženca, storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Opravičilo stranke za izostanek z naroka ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo.

8. Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Vsebino predpostavke "opravičeni vzrok" ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Sodna praksa in pravna teorija sta pri tem izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki (primerjaj: VSL Sodba I Cpg 898/2018).

9. Višje sodišče ugotavlja, da so za opravo naroka bili izpolnjeni vsi pogoji. Toženec je bil pravilno vabljen, predlog za preložitev naroka pa je poslal šele dan pred narokom. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje razlog, ki ga je navedel za preložitev naroka (da se naroka ne bo mogel udeležiti, saj bo kot voznik tovornega vozila na dan naroka službeno odsoten), ni opravičljiv niti navedenega razloga toženec ni potrdil z nobenim dokazom. Tudi višje sodišče ocenjuje, da bi toženec, glede na to, da je vabilo na narok (ki je bil razpisan za 4.7.2018), prejel že 16.6.2018, svoje delo lahko organiziral tako, da na dan naroka ne bi bil službeno zadržan, oziroma bi si lahko zagotovil, da ga na naroku zastopa pooblaščenec, če je obstajala možnost, da na narok zaradi narave svojega dela ne bo mogel pristopiti. Očitana kršitev bi lahko prešla v nezakonito postopanje po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v bistveno kršitev določb pravdnega postopka le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena v odsotnosti toženca kljub utemeljenemu opravičilu.

10. Toženec v pritožbi trdi, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel dejstva in predlagal dokaze glede trditev, da dolg še ni zapadel, sodišče prve stopnje pa se do navedenih trditev in dokazov ni opredelilo oziroma je nekritično, brez da bi svojo odločitev obrazložilo oziroma izvedlo dokazni postopek s predlaganim zaslišanjem strank, sledilo le tožnici. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga za zaslišanje priče in strank. Meni, da mu ni bilo potrebno navesti konkretnih okoliščin dogovora o odlogu plačila, saj je jasno, da takšen dogovor lahko obstaja edino med strankama, te pa bi o njem izpovedale ob zaslišanju.

11. Zavrnitev dokaznega predloga toženca za zaslišanje strank in priče A. K. po oceni višjega sodišča ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, poleg tega pa je štelo, da toženec ni podal zadostne trditvene podlage.

12. Kljub temu, da pritožnik trdi, da je navedel dejstva in predlagal dokaze o tem, da dolg še ni zapadel, višje sodišče ugotavlja, da (tudi v pritožbi) še vedno ni navedel vsebine domnevnega ustnega dogovora (koliko obrokov je bilo dogovorjenih, časovnico poplačila in podobno). Ker ni navedel ustrezne trditvene podlage glede domnevnega ustnega dogovora o kasnejši zapadlosti terjatve, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov z zaslišanjem strank in s stani toženca predlagane priče. Izvedba dokaza ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage toženca.

13. Ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je tožencu odreklo ustavno pravico do izjave oziroma do izvedbe dokaza (22. člen Ustave RS), s tem, ko ni sprejelo opravičljivega razloga za njegovo odsotnost na naroku in ga ni preložilo, prav tako pa ni izvedlo predlaganega dokaza o zaslišanju prič.

14. Pri izpolnjevanju pravice do izjavljanja (ki izhaja iz 22. člena Ustave RS), je potrebno tehtati tudi ustavno pravico do sodnega varstva, pa ne samo pritožnika, pač pa tudi nasprotne stranke (23. člen Ustave RS). Presojati je potrebno, ali je stranka zaradi zamude naroka občutneje prikrajšana pri uveljavljanju svojih pravic.

15. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi. Toženec je to pravico imel, saj je navedel dejstva, s katerimi je nasprotoval navedbam in dokazom tožnice ter predložil listinske dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje na naroku vpogledalo in pri odločitvi upoštevalo. Zaradi izvedbe naroka brez njegove prisotnosti toženec po zaključku višjega sodišča v ničemer ni bil prikrajšan za učinkovito sodno varstvo svojih pravic (primerjaj: VSL Sodba I Cpg 898/2018). Tudi če bi se toženec naroka za glavno obravnavo udeležil, ni videti kako bi s tem zase dosegel drugačno (ugodnejšo) odločitev (in pritožnik tega tudi ne zatrjuje).

16. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, saj mu je toženec nasprotoval le s svojim (neutemeljenim) ugovorom, da zahtevek zaradi odloženega plačila sploh še ni zapadel. Vendar pa nato ni podal odgovora na dopolnitev tožbe, ki jo je prejel l5.6.2019 (več kot eno leto pred razpisanim narokom za glavno obravnavo) in v kateri je tožnica podrobno pojasnila in razčlenila temelj in višino terjatve. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, toženec zatrjevanega dogovora o odlogu plačila ni natančneje opisal, ni navedel kdaj, kje, v kakšnih okoliščinah je bil dogovor sklenjen, zlasti pa ni navedel, katere obveznosti so bile odložene in čas te odložitve. Tožnica je sklenitev dogovora izrecno zanikala in pojasnila, da toženec tudi v šestih mesecih po zapadlosti računov teh ni poravnal. K poravnavi ga je pozvala z e-mailom z dne 22.9.2016, toženec pa je v odgovoru navedel (23.9.2016), da bo zapadle račune (dolg v višini 7.288,05 EUR) poravnaval tako, da bo vsak teden nakazal od 2.000 do 3.000 EUR, tako da se bodo obveznosti zaprle v roku dveh tednov (do 26.9.2016). Plačal je le 1.000,00 EUR, kar je tožnica upoštevala pri vložitvi predloga za izvršbo. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz navedenih listin ne izhaja kakršenkoli dogovor o odložitvi plačila. Iz listin, ki jih je predložila tožnica, pa izhaja le dogovarjanje glede tega, kako bo toženec poravnal svoj (zapadli) dolg. Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od zapadlosti računov dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

17. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP in tretja alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).