Supreme Court allows review on vagueness of EU regulation compliance order requiring technical measures for call billing.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia partially allowed a review request concerning the vagueness and executability of an administrative order. The lower court found the defendant liable for incorrectly billing intra-EU calls as international calls, violating EU regulations, but held the order to be sufficiently clear. The Supreme Court agreed that the order's requirement to adopt technical measures was not unduly vague, allowing the defendant to choose appropriate internal measures.
Legislator headnote
AI generatedArticle 367a of the Administrative Procedure Act; Article 22 of the Administrative Disputes Act: An administrative order mandating the adoption of technical and organizational measures to comply with EU regulations is not considered vague or unexecutable merely because multiple methods exist for implementation, provided the core obligation is clearly defined.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je izrek, ki nalaga zavezancu sprejetje tehničnih in organizacijskih ukrepov v zvezi z zagotavljanjem pravilnega obračunavanja klicev v mobilnem komunikacijskem omrežju v smislu 6. a člena Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, nedoločen in neizvršljiv, odločba pa zato nična?
[JEDRO]
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je izrek, ki nalaga zavezancu sprejetje tehničnih in organizacijskih ukrepov v zvezi z zagotavljanjem pravilnega obračunavanja klicev v mobilnem komunikacijskem omrežju v smislu 6. a člena Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, nedoločen in neizvršljiv, odločba pa zato nična.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo toženke, št. 06106-296/2018/8 z dne 22. 2. 2019, s katero je odločila, da mora tožnica odpraviti ugotovljene kršitve 6. a člena Uredbe (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (v nadaljevanju Uredba (EU) 2015/2120) na način, da bo sprejela tehnične in organizacijske ukrepe, s katerimi bo omogočila, da se bodo klici, ki se vzpostavijo med gostovanjem znotraj EU gostujoče države in ki se zaključujejo znotraj EU gostujoče države, obračunali po enaki tarifi kot klici, opravljeni med gostovanjem v EU/EEA območju in se zaključujejo v Sloveniji.
2. Iz obrazložitve navedene sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je toženka skladno z 224. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) izvedla postopek nadzora tožnice kot pravne osebe, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve. Ugotovilo je, da ni sporno, da je tožnica svoji naročnici napačno obračunala klice, ki jih je ta opravila znotraj območja EU/EEA, kot klice v tujini, kar je relevantno dejansko stanje za odločitev v tej zadevi. Tudi po presoji Upravnega sodišča takšno tožničino ravnanje predstavlja kršitev 6. a člena Uredbe (EU) 2015/2120, ki ureja odpravo maloprodajnih pribitkov za gostovanje. V zvezi s tožničinim predlogom, da se izpodbijano odločbo izreče za nično, je pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je tehničnih in organizacijskih ukrepov za izvršitev več, ne pomeni, da mora upravni organ natančno opredeliti, kateri ukrep mora biti uporabljen. Če je načinov izvršitve več, lahko tožnica glede na svojo notranjo organizacijo in zmogljivosti med njimi prosto izbira. Presodilo je, da izrek izpodbijane odločbe ustreza standardom določnosti in izvršljivosti.
3. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagala, naj jo dopusti zaradi treh pomembnih pravnih vprašanj.
4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.
5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Gre namreč za pravno vprašanje razlage pojma določnosti (določljivosti) in s tem povezane izvršljivosti ukrepa "sprejetja tehničnih in organizacijskih ukrepov" v zvezi z zagotavljanjem pravilnega obračunavanja klicev v mobilnem komunikacijskem omrežju v smislu 6. a člena Uredbe (EU) 2015/2120. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, je pa pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse, saj odpira tudi širše vprašanje določnosti in izvršljivosti izrekov inšpekcijskih odločb, s katerimi je zavezancu odrejen ukrep za odpravo ugotovljenih nepravilnosti, s čimer je povezano vprašanje ničnosti odločbe, na kar pazi upravno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).
6. Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zakonski pogoji za to niso izpolnjeni.