Appeal dismissed: Creditor's claim rejected in summary enforcement; debtor's arguments require full trial.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Celju dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's decision to vacate an enforcement order based on a certificate of authenticity. The creditor argued the debtor's objection was unreasoned and lacked evidence, while the debtor claimed a full trial was necessary to dispute the debt's validity. The court ruled that the summary enforcement procedure is not designed for substantive disputes, so the debtor's arguments must be raised in a regular trial.
Legislator headnote
AI generatedArticle 15 of the Enforcement and Security Act; Article 61(2) of the Enforcement and Security Act: In summary enforcement proceedings based on a certificate of authenticity, an objection is considered reasoned only if the debtor states facts and proposes evidence; substantive disputes regarding the debt's existence or amount must be resolved in a regular trial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.
[JEDRO]
S trditvami je dolžnik zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 13. 7. 2020 (1. točka izreka). O zahtevku in stroških bo odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (2. točka izreka). Zaključilo je, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi.
2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je ugovor dolžnika neobrazložen, prav tako ni v utemeljitev predložil oziroma predlagal niti enega dokaza. Vsebina ugovora ne vsebuje nobenega pravno pomembnega dejstva. Pri ravnanju dolžnika in vlaganju neobrazloženega ugovora gre za očitno zavlačevanje. Da je temu tako, priča 24. 8. 2020 s strani dolžnika plačanih 4.168,00 EUR.
3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da upnik napačno navaja, da je ugovor neobrazložen, saj je jasno navedel razloge. Ponavlja, da po svojih evidencah ne dolguje upniku ničesar iz naslova medsebojnega poslovanja, temveč uveljavlja zahtevek za dodatno ugotovljeno škodo, ki mu jo je povzročil upnik.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Naloga sodišča prve stopnje je bila samo preizkusiti obrazloženost ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V skladu z drugim odstavkom 61. člena ZIZ se šteje, da je ugovor zoper naložitveni del sklepa o izvršbi obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Navesti mora pravno pomembna dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in predložiti (predlagati) dokaze, s katerimi dokazuje zatrjevana dejstva 1 . Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov 2 . Če je ugovor obrazložen, se trditve strank presojajo v rednem pravdnem postopku.
6. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da je sklep o izvršbi neutemeljen in neupravičen tako po temelju kot po višini ter pravni osnovi, da po svojih evidencah ničesar ne dolguje upniku iz naslova medsebojnega poslovanja, da gre za neutemeljeno in neupravičeno vlaganje izvršbe, da so bili računu zavrnjeni in je bil upnik večkrat pozvan k utemeljitvi, pojasnilom, specifikacijam opravljenih in obračunanih del, dokončanju in odpravi napak. S temi trditvami je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika 3 . Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Upnik neutemeljeno navaja, da vsebina ugovora ne vsebuje nobenega pravno pomembnega dejstva in da dolžnik v utemeljitev ni predlagal niti enega dokaza. Nadalje se upnik neutemeljeno opredeljuje do ugovorne trditve o računih, da naj bi dolžnik priznal, da pozna račune, ki so predmet izvršbe, da zavrnitev računa ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, da gre pri njegovih navedbah, ki zadevajo zavrnitev in pozive, za pozitivna dejstva, za katere je imel dolžnost predložiti dokaze. Ali gre za zavlačevanje ali ne in kaj pomeni plačanih 4.168,00 EUR (za kar upnik ni delno umaknil predloga) ni predmet presoje v izpodbijanem sklepu.
7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
8. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).
1 Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999.
2 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14, sklepi VSL III Ip 5487/2013, I Ip 4311/2014, VSC I Ip 626/2008.
3 Odločba Ustavnega sodišča Up-854/05-14.