Court dismisses appeal on evidence exclusion, ruling provocation defense requires individual case assessment.

Pritožbi se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 83. člena v zvezi z 285.e členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrnilo predlog zagovornice za izločitev dokazov.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica obtoženega F. V. je na predobravnavnem naroku predlagala izločitev ″vseh dokazov″, ker je po njenem mnenju do storitve temu obtožencu očitanih kaznivih dejanj prišlo, zaradi izzvane kriminalne dejavnosti B. K., ki je bil v tej zadevi, po lastni izpovedi, tajni policijski sodelavec v smislu 155.a člena ZKP, enako kot v nekaterih drugih zadevah, glede česar je zagovornica v spis vložila več listinskih dokazov.

5. Prvo sodišče je predlog zagovornice zavrnilo, ker spisovno gradivo ne potrjuje zatrjevane vloge B. K. in se opredelilo do posameznih dokazov, ki jih je v podkrepitev svojega stališča navajala zagovornica. Z razlogi sodišča prve stopnje se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje. Ne držijo pa pritožbeni očitki, da so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z izpovedjo B. K., ki je že v preiskavi povedal, da je bil policijski sodelavec oziroma agent provokator, brez katerega V. F. ne bi storil očitanih mu kaznivih dejanj, s čemer zagovornica namiguje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj pritožbene navedbe predstavljajo zgolj nestrinjanje zagovornice z dejanskim stanjem, kot ga je glede zatrjevanega tajnega policijskega delovanja B. K. ugotovilo sodišče prve stopnje. V podkrepitev tega pa zagovornica ne navaja nobenih utemeljenih razlogov, prav tako ne problematizira prvostopenjskih razlogov, da posamezno procesno gradivo ne podpira njenih zaključkov o tajnem policijskem delovanju B. K. oziroma o njegovem izzivanju kriminalne dejavnosti. Tako pritožbene navedbe ostajajo na ravni ponavljanja izpovedi B. K., do katere pa se je prvo sodišče v izpodbijanem sklepu opredelilo z razlogi, ki v tej fazi kazenskega postopka, glede na zbrane dokaze, prepričajo tudi sodišče druge stopnje.

6. V zvezi z zatrjevano izzvano kriminalno dejavnostjo pa pritožbeno sodišče še dodaja. Pri tajnem delovanju po 155. a členu ZKP prikriti policijski sodelavec pod vodstvom in nadzorom policije, načrtno in kontinuirano zbira podatke o osumljencu in njegovi kriminalni dejavnosti ter lahko z njim prihaja tudi v stik. Ne gre pa za tajno delovanje v smislu 155. a člena ZKP, ko takoimenovani policijski informatorji policiji občasno posredujejo kakšne podatke o določeni osebi, ki se nanašajo na sum storitve kaznivega dejanja.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, doslej zbrano gradivo ne potrjuje izpovedi B. K. o njegovem policijskem delovanju in njegovem izzivanju kriminalne dejavnosti, v tej zadevi. V vsakem primeru pa je vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti, dejansko vprašanje, ki se ugotavlja v vsakem primeru posebej, po presoji vseh relevantnih dejstev in okoliščin konkretnega primera. Zato sodišče zaključkov o izzvani kriminalni dejavnosti ne more utemeljevati s sklicevanjem na druge kazenske zadeve, kot to v pritožbi terja zagovornica. Iz tega razloga bo vprašanje ali je bil B. K. zanesljivo tajni policijski sodelavec, in če je bil, ali je s svojim aktivnim ravnanjem povzročil storitev kaznivega dejanja s strani V. F., še vedno lahko predmet nadaljnjega kazenskega postopka. V primeru, če bo zanesljivo ugotovljeno, da je bil obtoženi V. F. z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa izzvan k storitvi kaznivega dejanja, pa bo to predstavljalo okoliščino, ki bo izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s tem ukrepom (deveti odstavek 155.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 155. člena ZKP), ne pa podlago za izločanje domnevno nedovoljenih dokazov, v smislu četrtega odstavka 154. člena ZKP, kot to v predlogu za izločitev nedefiniranih dokazov, zahteva zagovornica.

8. V drugem delu predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, je zagovornica problematizirala vlogo državnega tožilca I. Ž., ki po njenem ne bi smel izdajati odredb, saj je bil prijatelj in daljni sorodnik obtoženega V. F. Zato bi se moral v postopku izločiti, ker pa se ni, so vsi dokazi pridobljeni s ″prisluhi″ nezakoniti in jih je potrebno iz spisa izločiti.

9. S ″prisluhi″ ima zagovornica verjetno v mislih tajni ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ki pa jih po prvem odstavku 152. člena ZKP, s pisno odredbo odreja preiskovalni sodnik in ne državni tožilec. V tem oziru predlog zagovornice za izločitev dokazov ni razumljiv, saj iz njega ni mogoče ugotoviti, na katere odredbe državnega tožilca I. Ž., zagovornica sploh misli. Kljub temu je prvo sodišče obširno pojasnjevalo, da razlogi, ki jih zatrjuje zagovornica (prijateljstvo in daljne sorodstvo z obtožencem), sploh ne bi mogli privesti do izločitve državnega tožilca. Zagovornica v pritožbi teh prvostopenjskih zaključkov ne problematizira, njena pritožba pa v tem delu zajema le en stavek, v katerem vztraja, da je izločitev dokazov utemeljena tudi z dejstvom, ker je državni tožilec I. Ž., ki je izdal odredbe, obtoženčev prijatelj in daljni sorodnik. Gre torej za enake, povsem nekonkretizirane navedbe, kot v predlogu za izločitev dokazov, kar ni namen pritožbe. Dolžnost pritožbenega sodišča pa je, da presodi le konkretizirane in relevantne navedbe pritožnika in jih ustrezno obrazloži. Tega pa v konkretnem primeru, zaradi posplošenih in nerazumljivih pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ni moglo storiti. Zato tudi v tem delu pritožba zagovornice ne more biti uspešna.

10. Po tem, ko je sodišče druge stopnje opravilo tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa, po petem odstavku 402. člena ZKP in pri tem ni ugotovilo nobenih kršitev, je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obtoženca v postopku nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, odmerilo sodišče prve stopnje.