Appeal dismissed; defendant failed to adjust container volume, liable for full waste service costs.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Tožena stranka ni izkoristila pravice do uskladitve prostornine in števila posod z njenimi potrebami. Ker je bila na odjemnem mestu edini uporabnik, je zavezana k celotnemu plačilu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 96,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po zapadlosti posameznega računa (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožena stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in upošteva navedbe o njenem dejanskem deležu s poračunom razlike za previsoko zaračunane zneske v preteklosti.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka od tožene zahteva plačilo računov za opravljene storitve. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da tožeča stranka opravlja gospodarsko javno službo zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov na območju MO Ljubljana. Kot taka je bila zadolžena tudi za opravljanje javne službe na odjemnem mestu št. 000 na naslovu ..., L., v vtoževanem obdobju od maja 2018 do januarja 2019. Storitve je redno opravljala. Tožena stranka je bila od maja 2018 do decembra 2018 souporabnica navedenega odjemnega mesta v deležu 33,33 %, v mesecu januarju 2019 pa v deležu 100 % zaradi odjave souporabnika.

7. Pritožba v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, saj navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo napačen delež, ki odpade nanjo, zaradi površin stavbe. S takšnimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more uspeti, saj izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Navaja tudi, da je nepošteno, da ji je tožeča stranka naložila celotno plačilo stroškov, saj o odjavi souporabnikov ni bila obveščena. Tudi te pritožbene so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve pravilno uporabilo določila Odloka o zbiranju in prevozu komunalnih podatkov (Uradni list RS, št. 34/2012). V skladu s 35. členom Odloka se storitev javne službe obračuna po velikosti posode, s katero uporabnik razpolaga. Če uporablja posode za komunalne odpadke več uporabnikov, se stroški med njimi porazdelijo. V skladu s 25. členom Odloka ima uporabnik pravico do uskladitve prostornine in števila posod z njegovimi potrebami, ki začne veljati s prvim dnem naslednjega meseca po vpisani spremembi v evidenco uporabnikov. Ker takšne pravice tožena stranka v vtoževanem obdobju ni izkoristila in so prostornine zabojnikov ostale enake, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka v celoti zavezana k plačilu storitev v januarju 2019.

9. Pritožbene navedbe so s tem neutemeljene, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zato je odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. Nobena stranka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, zato višje sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).