Supreme Court dismisses appeal filed by a non-lawyer representative of a psychiatric patient without proof of legal qualification.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected an appeal filed by a lay representative of a forcibly hospitalized patient rather than the patient themselves. The court found that the representative failed to prove they were a licensed attorney, which is a mandatory requirement for filing extraordinary legal remedies under the Code of Civil Procedure. Consequently, the appeal was declared inadmissible as the procedural conditions for the representative's standing were not met.
Legislator headnote
AI generatedArticle 86(3) of the Code of Civil Procedure; Article 91(1) of the Code of Civil Procedure; Article 367 of the Code of Civil Procedure; Article 42 of the Code of Extraordinary Legal Remedies: In proceedings for compulsory hospitalization, a party may only act through a lawyer unless they or their legal representative has passed the bar exam; otherwise, the court rejects the extraordinary remedy as inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Vloga se zavrže.
[JEDRO]
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je laično vlogo vložil pooblaščenec prisilno hospitalizirane osebe in ne prisilno hospitalizirana oseba sama.
Ker hospitalizirana oseba vloge ni vložila sama, njegov pooblaščenec pa ni izkazal, da je odvetnik, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Udeleženec je po pooblaščencu zoper odločbo sodišča druge stopnje (s katero je to kot nepopolno zavrglo pritožbo A. A. zoper sklep sodišča prve stopnje, da se udeleženec zadrži na oddelku pod posebnim nadzorom UKC Maribor, na oddelku za psihiatrijo, brez privolitve v nujnih primerih, za čas šestih tednov, do 15. 10. 2020) vložil vlogo, ki jo je laično poimenoval „Pritožba zoper sklep opr. št. I Cp 783/2020 Višjega sodišča v Mariboru z dne 27. 10. 2020.“
2. Vloga ni dovoljena.
3. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je laično vlogo vložil pooblaščenec prisilno hospitalizirane osebe in ne prisilno hospitalizirana oseba sama. Zato stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v zadevi II Ips 72/2017 [da v nepravdnem postopku sprejema na psihiatrično zdravljenje brez privolitve pacienta ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi postulacijske sposobnosti revidenta/predlagatelja, kot jih urejata tretji odstavek 86. in prvi odstavek 91. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob upoštevanju 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker bi smiselna uporaba določb ZPP v tovrstnih postopkih lahko pomenila pretiran poseg v pacientovo pravico do osebne svobode (19. člen URS)], za obravnavano zadevo ne velja.
4. ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (to pravilo za prisilno hospitalizirane osebe ne velja, kot je pojasnjeno v prejšnji točki tega sklepa). To pravilo v skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZPP (tudi) ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Sodišče v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. ZPP tudi v 367. č členu določa, da če predlogu za dopustitev revizije ali reviziji ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena tega zakona, sodišče vlogo zavrže.
5. Ker v obravnavani zadevi udeleženec vloge ni vložil sam, njegov pooblaščenec pa ni izkazal, da je odvetnik, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (367. č člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 91. člena ZPP in 42. členom ZNP-1).
6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).