Legislator Case Law & Legislation
VSL Sodba I Cp 1237/2020 ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.1237.2020 AI generated

Appeal dismissed; court upheld enforcement based on notary deed when debtor contests debt validity in subsequent trial.

Case Number VSL Sodba I Cp 1237/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal was dismissed, and the first-instance judgment confirming the enforcement proceeding was upheld. The debtor contested the notary deed's validity, arguing procedural errors and lack of evidence, while the creditor maintained the debt arose from a binding contract for instruction services. The court ruled that once a debtor contests the underlying debt in a subsequent trial, the initial enforcement document loses its relevance, and the first-instance court was bound by its findings on the debt's existence.

Legislator headnote

AI generated

člen 339. odst. 2 ZPP; člen 458. odst. 1 ZPP: When a debtor contests the validity of a debt based on a notarial deed in a subsequent trial, the deed is no longer relevant for enforcement, and the appellate court is bound by the first-instance court's factual findings on the debt's existence.

Keywords

AI generated
enforcement proceeding notary deed contest of debt appellate review binding contract legal costs procedural error

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik in toženec krijeta sama vsak svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ali je listina, ki je podlaga za izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, verodostojna, je lahko sporno, če dolžnik temu nasprotuje z ugovorom. Toženec je to storil, zato sama listina ni več relevantna, saj se je v pravdnem postopku, ki je zaradi ugovora sledil tej začetni fazi izvršilnega postopka, ugotavljalo obstoj sporne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova terjatev temelji na pogodbi, po kateri toženec ni plačal tožnikovih storitev inštrukcij, kot se je zavezal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec terjatev zavezal plačati 21. 11. 2016, zato je bil z naslednjim dnem v zamudi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in tožencu naložilo, da mu v 8 dneh plača 630 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2016 dalje do plačila, v plačilo pa mu je naložilo tudi tožnikove pravdne stroške, in sicer 193,33 EUR.

2. Zoper sodbo se toženec po začasnem zastopniku pritožuje, navaja, da zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka, predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da ne ve, katera je tista verodostojna listina, iz katere izhaja sporna terjatev, saj ni logično, da bi terjatev zapadla na dan izdaje računa. Izvršilni postopek se zato po njegovem sploh ne bi smel začeti, sodišče pa se do tega njegovega ugovora ni opredelilo. Tudi ni logično, da bi se 45 ur inštrukcij opravilo na isti dan. Nadalje navaja, da je uveljavljal, da se verodostojna listina nanaša na naslov Ulica 8, sklepa o postavitvi začasnega zastopnika pa naj bi izhajalo, da je preseljen. Meni, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe o stalnem ali začasnem bivališču toženca. Nadalje očita, da sodišče ni izvedlo glavne obravnave, čeprav jo je predlagal. Nadalje navaja, da je navajal, da ne prepozna svojega rokopisa, sodišče pa ni izvedlo nobenega dokaza v tej smeri, na primer izvedenca.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrženje, češ da odvetnik nima pooblastila, oz. zavrnitev, ker naj bi bile pritožbene navedbe prepozne. Priglasil je stroške stroške v zvezi s podanimi odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži, da bi toženec predlagal izvedbo naroka, saj kaj takega iz njegove edine vloge z dne 16 7. 2019 ne izhaja.

6. Odvetnik, naveden v uvodu te sodbe, je bil s sklepom 4. 4. 2019 postavljen za začasnega zastopnika toženca, zato je bil legitimiran za vložitev pritožbe. Sodišče ga je postavilo, ker se je sodna pošta iz naslova stalnega tožnikovega bivališča vrnila z oznako preseljen, pred tem pa vročitev na naslov, ki ga je sporočil upnik, tudi ni bila uspešna, saj je bil na tistem naslovi neznan.

7. Ali je listina, ki je podlaga za izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine, verodostojna, je lahko sporno, če dolžnik temu nasprotuje z ugovorom. Toženec je to storil, zato sama listina ni več relevantna, saj se je v pravdnem postopku, ki je zaradi ugovora sledil tej začetni fazi izvršilnega postopka, ugotavljalo obstoj sporne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova terjatev temelji na pogodbi, po kateri toženec ni plačal tožnikovih storitev inštrukcij, kot se je zavezal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec terjatev zavezal plačati 21. 11. 2016, zato je bil z naslednjim dnem v zamudi. Ker gre za spor majhne vrednosti, se sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi ni mogoče izpodbijati, zato je pritožbeno sodišče na zgoraj navedene ugotovitve vezano. Brezpredmetne so zato navedbe o nedokazanem toženčevem podpisu.

8. Ker pogodba veže pogodbeno stranko in ima upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (9. čl. in 1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika - OZ), je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zahtevku ugodilo, z obrestmi, ki so posledica zamude, vred (1. odst. 299. in 378. čl. OZ).

9. Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnikov odgovor pa glede na njeno vsebino in glede na vsebino odgovora ni bil potreben, zato naj sam krije stroške v zvezi z njim (1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP).