Appeal allowed: Court voids payment order when debtor explicitly refuses to file an objection against enforcement.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in plačilni nalog z dne 22. 5. 2020 razveljavi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Glede na povsem jasno izraženo voljo dolžnika v vlogi z dne 8. 6. 2020, vloženi po odvetniku, da pravnega sredstva ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, zato taksna obveznost ni nastala in bi moralo sodišče izpodbijani plačilni nalog razveljaviti, so utemeljeni pritožbeni očitki dolžnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom njegovo vlogo z dne 13. 3. 2020 nepravilno štelo kot ugovor zoper sklep o izvršbi.

Če stranka določenega pravnega sredstva noče vložiti, je sodišče k temu ne more prisiliti. Ali povedano drugače. Čeprav je sodišče prve stopnje ravnalo po mnenju višjega sodišča pravilno, ko je izhajalo iz vsebine same vloge z dne 13. 3. 2020 in jo presojalo kot pravno sredstvo ugovora zoper sklep o izvršbi, pa potem, ko je dolžnik v ugovoru zoper plačilni nalog, ki je bil vložen po odvetniku, povsem jasno in izrecno navedel, da ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, stranke ne more prisiliti k procesnemu dejanju, ki ga izrecno noče opraviti, pa čeprav bi to bilo v njeno dobro. Pritožnik se sicer moti, ko navaja, da zatrjevanje plačila po izdaji sklepa o izvršbi ni ugovorni razlog. To je tipični ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ; in gre za tipičen ugovor – pravno sredstvo po tretjem odstavku 61. člena ZIZ. Vendar sodišče izrecne volje stranke, da pravnega varstva ne zahteva, ne more nadomestiti oziroma ji ne sme nasprotovati. Sodišče odloča v okviru pravovarstvenega okvira, ki ga začrta sama stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 8. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper plačilni nalog, opr. št. VL 19410/2020 z dne 22. 5. 2020.

2. Dolžnik je po odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče njegovo vlogo z dne 13. 3. 2020, v kateri je zatrjeval poplačilo dolga in tudi predložil potrdilo o plačilu, napačno presodilo, da je podan ugovor zoper sklep o izvršbi. Slednji bi bil podan v primeru, če bi zatrjeval poplačilo dolga že pred predložitvijo predloga za izvršbo oziroma vsaj pred izdajo sklepa o izvršbi. Z vlogo z dne 13. 3. 2020 je dolžnik samo obvestil sodišče, da je dolg po sklepu o izvršbi poravnal in ni podal ugovora zoper sklep o izvršbi. Zato taksna obveznost ni nastala in bi moralo sodišče izpodbijani plačilni nalog razveljaviti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Dolžnik je v vlogi z dne 13. 3. 2020 navajal poplačilo dolga in zanj tudi predložil dokazilo ter istočasno predlagal ustavitev izvršbe. Sodišče prve stopnje je njegovo vlogo obravnavalo kot ugovor zoper sklep o izvršbi, zato je sodišče s plačilnim nalogom z dne 22. 5. 2020 dolžniku odmerilo sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v znesku 44,00 EUR, skladno s tarifno številko 4021 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

6. Po določilu prvega odstavka 34. člena ZST-1 je ugovor zoper plačilni nalog mogoče vložiti iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je bila taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Dolžnik je v ugovoru zoper plačilni nalog (vloga z dne 8. 6. 2020) zatrjeval ugovorni razlog, da taksna obveznost ni nastala, ker vloga z dne 13. 3. 2020 in priloženo dokazilo, s katerim je zatrjeval poplačilo celotnega dolga, ni ugovor zoper sklep o izvršbi, zato za njegovo vlogo ni potrebno plačati sodne takse. Izrecno je navedel, da v predmetni zadevi do sedaj ni vložil nobenega ugovora, le obvestilo sodišču o poplačilu terjatve, za kar pa ni treba plačati nobene sodne takse.

7. Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Glede na povsem jasno izraženo voljo dolžnika v vlogi z dne 8. 6. 2020, vloženi po odvetniku, da pravnega sredstva ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, zato taksna obveznost ni nastala in bi moralo sodišče izpodbijani plačilni nalog razveljaviti, so utemeljeni pritožbeni očitki dolžnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom njegovo vlogo z dne 13. 3. 2020 nepravilno štelo kot ugovor zoper sklep o izvršbi.

8. Če stranka določenega pravnega sredstva noče vložiti, je sodišče k temu ne more prisiliti. Ali povedano drugače. Čeprav je sodišče prve stopnje ravnalo po mnenju višjega sodišča pravilno, ko je izhajalo iz vsebine same vloge z dne 13. 3. 2020 in jo presojalo kot pravno sredstvo ugovora zoper sklep o izvršbi, pa potem, ko je dolžnik v ugovoru zoper plačilni nalog, ki je bil vložen po odvetniku, povsem jasno in izrecno navedel, da ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, stranke ne more prisiliti k procesnemu dejanju, ki ga izrecno noče opraviti, pa čeprav bi to bilo v njeno dobro. Pritožnik se sicer moti, ko navaja, da zatrjevanje plačila po izdaji sklepa o izvršbi ni ugovorni razlog. To je tipični ugovorni razlog iz 8. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ; in gre za tipičen ugovor – pravno sredstvo po tretjem odstavku 61. člena ZIZ. Vendar kot že rečeno, sodišče izrecne volje stranke, da pravnega varstva ne zahteva, ne more nadomestiti oziroma ji ne sme nasprotovati. Sodišče odloča v okviru pravovarstvenega okvira, ki ga začrta sama stranka.

9. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo plačilni nalog za ugovor zoper sklep o izvršbi in z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika zoper plačilni nalog neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na navedeno je višje sodišče upnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog ugodilo in plačilni nalog z dne 22. 5. 2020 razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Sodišče naj v nadaljevanju postopka šteje, da dolžnik ugovora proti sklepu o izvršbi ni vložil. S tem bo v celoti upoštevalo njegovo voljo.

12. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).