Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on debt claim where defendant failed to concretize denial of contract.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ves čas (tako v ugovoru, odgovoru na dopolnitev tožbe, kot v pritožbi) je tožena stranka trdila le, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker z njo ni sklenila nobene pogodbe oziroma ni obstajalo nobeno naročilo. To pa ni konkretizirana trditev. Gre za golo zanikanje, ki standardu konkretiziranosti ne ustreza. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da med strankama relevantno dejansko stanje ni sporno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v višini 174,34 EUR in 237,60 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je zoper takšno sodbo vložila laično pritožbo zaradi kršitev pravil pravdnega postopka in predlagala nadaljnjo obravnavo na višjem sodišču. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da je tožena stranka pri njej naročila oglaševanje svojih storitev (na tožničinem spletnem portalu X.si) in posredovanje ponudb. Ker je tožeča stranka za toženo stranko v obdobju od 5. 4. 2019 do 30. 4. 2019 opravila 23 posredovanj, je zanje zahtevala plačilo v skupni višini 174,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožena stranka teh navedb tožeče stranke ni določno, z navajanjem razlogov prerekala (iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, v ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je zatrjevala le, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker z njo nima poslovnega odnos. 1 Posledično je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP štelo za dokazano vse, kar je tožeča stranka trdila in je povzeto zgoraj. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je nato ob uporabi 619. člena, prvega odstavka 239. člena ter prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da ji dopolnitev tožbe ni bila vročena – če bi ji bila, bi nanjo odgovorila. Višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je bila toženi stranki dopolnitev tožbe vročena s fikcijo dne 25. 2. 2020 (gl. pripeto vročilnico na l. št. 36 spisa) in da je tožena stranka nanjo tudi pravočasno (4. 3. 2020) odgovorila z vlogo na l. št. 38 spisa, v kateri je navedla, da do tožeče stranke nima „nobene pogodbe, nobenih naročil in nobenih obvezujočih dokumentov“ in da ji zato ničesar ne dolguje. Gre torej za praktično identične navedbe, kot jih je tožena stranka navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Do teh pa se je sodišče prve stopnje opredelilo (prim. 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato smiselno uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – čeprav je sodišče prve stopnje zmotno zapisalo, da tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila – ni podana.

8. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni izvedlo naroka. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 454. člena ZPP, ki uzakonja izjemo od obligatornosti glavne obravnave, če med pravdnima strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi kumulativni pogoj), nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala (drugi kumulativni pogoj). Tožena stranka smiselno trdi, da prvi pogoj ni izpolnjen, ker naj bi bilo med pravdnima strankama sporno dejansko stanje – predvsem obstoj pravne podlage oziroma naročila tožničinih storitev. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe pojasnila, da ji je tožena stranka z elektronskim sporočilom poslanim dne 5. 4. 2019 ob 12.16 uri naročila oglaševanje svojih mizarskih storitev na tožničinem spletnem portalu X.si (elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 5. 4. 2019 in naročilnico št. 7890 je tožeča stranka stranka tudi priložila k dopolnitvi tožbe in se nahajata pod prilogo A2). Teh navedb tožena stranka ni obrazloženo prerekala, prav tako ni nikoli zanikala, da je tožeča stranka na svojem portalu oglaševala njene (mizarske) storitve ter da ji je posredovala 23 povpraševanj, neprerekana je ostala tudi višina tožbenega zahtevka. Ves čas (tako v ugovoru, odgovoru na dopolnitev tožbe, kot v pritožbi) je trdila le, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, ker z njo ni sklenila nobene pogodbe oziroma ni obstajalo nobeno naročilo. To pa ni konkretizirana trditev. Gre za golo zanikanje, ki standardu konkretiziranosti ne ustreza. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da med strankama relevantno dejansko stanje ni sporno. Ker obenem nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala, je na podlagi določbe prvega odstavka 454. člena ZPP ravnalo pravilno, ko je brez razpisa naroka izdalo izpodbijano sodbo. Smiselno očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

9. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato višje sodišče o njih ni odločalo.

1 Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi dobesedno zatrjevala: „Z I. S. nimamo nobenih poslovnih odnosov, računov, naročil, oziroma karkoli, kar bi nas obvezovalo do plačila kakršnih koli obveznosti“, l. št. 9 izvršilnega spisa.