Appeal dismissed; loan approval under insolvency law requires administrator's opinion on purpose.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Soglasje sodišča za najem posojila je odvisno od namena koriščenja posojila. Da je ta skladen z dopustnim namenom iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, ne izhaja samo iz dolžnikovega predloga, temveč tudi iz upraviteljevega mnenja. Nadzor nad črpanjem posojila oziroma porabo le-tega za dovoljen namen bo izvajal upravitelj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dalo dolžniku soglasje za najem posojila za financiranje poslovanja iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, v višini 1.800.000,00 EUR, z rokom odplačila štirih mesecev, z obrestno mero do maksimalne višine zakonskih zamudnih obresti in zavarovanjem posojila z zavarovanjem terjatev dolžnika do kupcev do maksimalne vrednosti terjatve.

2. Upnik se je proti sklepu pritožil.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o soglasju za najetje posojila zaradi zagotovitve možnosti nadaljevanja rednega poslovanja. Zato je pravna presoja sodišča omejena na naslednja pravno pomembna dejstva: da je posojilo ali kredit, ki ga želi dolžnik najeti, namenjeno opravljanju rednih poslov v zvezi z opravljanjem dolžnikove dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz teh poslov; znesek najetega posojila ali kredita ne sme presegati skupni znesek likvidnih sredstev, potrebnih za financiranje poslovanja iz prvega odstavka tega člena in kritje stroškov postopka prisilne poravnave (prvi odstavek in druga točka tretjega odstavka 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Če dolžnik ne dokaže drugače, velja, da je mesečni znesek likvidnih sredstev, potrebnih za financiranje poslovanja iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, enak znesku povprečnih mesečnih stroškov iz 6. točke prvega odstavka 142. člena tega zakona (četrti odstavek 151. člena ZFPPIPP). Sodišče odloči o soglasju za najem posojila na podlagi mnenja upravitelja in upniškega odbora (peti odstavek 151. člena ZFPPIPP).

6. Višje sodišče se je pri odgovoru na pritožbo omejilo na tisti del pritožbenih navedb in še bolj obširnih odgovornih navedb dolžnika, ki so odločilnega pomena za ta pritožbeni postopek (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Upoštevajoč razloge v prejšnji točki, to niso trditve o neustavnosti in nezakonitosti sklepa o začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, trditve o ravnanju poslovodstva pred uvedbo postopka prisilne poravnave (pritožnikove navedbe v alinejah na 2. strani pritožbe). O pritožbi istega pritožnika proti začetku postopka prisilne poravnave odloča višje sodišče v drugem pritožbenem postopku.

7. Pritožnik navaja, da ne more preveriti resničnosti trditev o tem, da naj bi dobavitelji za nadaljnje dobave od dolžnika zahtevali plačilo predujma, kar naj bi bil ključni razlog za obstoj potrebe po najemu najemu posojila. Zato dvomi, da je predlagano posojilo v resnici namenjeno temu, da naj bi se z njim zagotavljalo predujem za plačila dobaviteljem. Nadalje tudi dvomi, za katere dobavitelje naj bi sploh šlo.

8. Na podlagi sedmega odstavka 221.j člena ZFPPIPP pravne posledice uvedbe prisilne poravnave iz oddelka 4. 2. 2 veljajo tudi v postopku upniške prisilne poravnave. Zato lahko dolžnik po začetku postopka prisilne poravnave s soglasjem sodišča najame posojilo ali vzame kredit, vendar največ v skupnem znesku likvidnih sredstev, potrebnih za financiranje poslovanja iz prvega odstavka tega člena in kritje stroškov postopka prisilne poravnave (2. točka tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP). Da dolžnik potrebuje posojilo za redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov, je dolžnik prepričljivo pojasnil v predlogu za pridobitev soglasja k najemu posojila (p. d. 50). K predlogu je priložil: 1) prikaz mesečnih vrednosti izdanih računov za poslovna leta 2017 do 2019, projekcijo za leto 2020; 2) projekcijo denarnega toka za mesece od februarja do maja 2020; 3) pregled stroškov rednega poslovanja za leti 2018 in 2019; ki so bili pripravljeni za namen poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika. Upravitelj je pritrdil dolžnikovemu predlogu (mnenje upravitelja na p. d. 79), v pozitivnem mnenju pa tudi upnika predlagatelja postopka prisilne poravnave, ki sta bila kasneje (sklep z dne 10. 3. 2020) imenovana za edina člana upniškega odbora. Pritožnik ne more uspeti zgolj z izražanjem dvoma v resnicoljubnost dolžnikovih navedb. Pritožnik navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo na poročilo o finančnem položaju in poslovanju, ki še ni izdelano. Vendar to ne more biti odločilnega pomena. Sodišče se je oprlo na listine, ki jih je dolžnik pripravil ob vložitvi predloga za izdajo soglasja sodišča (višje sodišče jih je zgoraj povzelo), kar povsem zadošča.

9. Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno izraženim dvomom, ali bodo sredstva iz prejetih posojil dejansko uporabljena za financiranje poslov iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, oziroma prepričanjem, da je posojilo namenjeno izključno izvedbi razlastitve delničarjev, ki ga želi izvesti poslovodstvo v sodelovanju in v dobro upnikov predlagateljev prisilne poravnave. Pritožnik še navaja, da ni jasno, kdo je posojilodajalec in kakšen naj bi bil njegov namen pri zagotovitvi posojila, ter izraža dvom, da naj bi dolžnik najeto posojilo lahko vrnil v štirih mesecih, saj posluje z izgubo.

10. Višje sodišče odgovarja, da je za odločitev sodišča pomemben namen koriščenja posojila (višina posojila v smislu četrtega odstavka 151. člena ZFPPIPP ni sporna). Da je ta skladen z dopustnim namenom iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, ne izhaja samo iz dolžnikovega predloga, v katerem je dolžnik pojasnil, da posojilo potrebuje zaradi rednega sezonskega efekta pomanjkanja likvidnih sredstev in dodatnega efekta na strani dobaviteljev zaradi postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, temveč tudi iz upraviteljevega mnenja. Nadzor nad črpanjem posojila oziroma porabo le-tega za dovoljen namen pa bo izvajal upravitelj. ZFPPIPP v 171. členu upravitelju nalaga dolžnost, da opravlja nadzor nad poslovanjem dolžnika. Ta nadzor zajema tudi porabo najetega posojila. Zaradi nadzora, ali dolžnik spoštuje obveznost iz prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP, mora dolžnik po začetku postopka prisilne poravnave za vsako plačilo v breme dolžnikovega transakcijskega računa dobiti soglasje upravitelja. Banka, ki vodi dolžnikov transakcijski (denarni) račun, sme po drugem odstavku 158. člena ZFPPIPP izvršiti dolžnikov nalog za plačilo v breme tega računa samo na podlagi soglasja upravitelja. Pri odločanju o soglasju mora upravitelj presoditi, ali je plačilo v skladu s 151. členom ZFPPIPP (primerjaj tretji odstavek 158. člena ZFPPIPP).

11. Pritožnik navaja, da obrestna mera posojila za dvakrat presega običajno tržno obrestno mero. Pritožba je v tem delu pavšalna. Kolikšna je povprečna obrestna mera kratkoročnih posojil za podjetja, pri čemer je posojilojemalec v postopku zaradi insolventnosti, pritožnik ne navaja.

12. Višje sodišče je odgovorilo na vse navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.