Court dismisses appeal upholding that a plaintiff must pay court fees unless law states otherwise. The court rejects arguments for bankruptcy fund payment. The court rules that the plaintiff bears the cost of the legal action. The court confirms the lower court's decision on fee liability. The court finds no error in the assessment of court fees. The court denies the request for fee exemption from public funds.

I. Pritožbe K. K., L., Z. in S. I. in M. K., Ljubljana se zavržejo.

II. Pritožbi tožnice se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

III. Pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po prvem odstavku 3. člena ZST-1 mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker ZST-1 za pravdni postopek, ki se je začel s tožbo, ki jo je v konkretnem primeru vložila tožnica, nima drugačne določbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga, naj se taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna, pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s prvo navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse XI Pg 2341/2019 z dne 15. 1. 2020, z drugo navedenim sklepom pa zavrnilo njen predlog, da se sodna taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna.

2. Zoper sklepa so zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabljenega materialnega prava tožnica in tožnik ter K. K., Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, vložili pritožbo, v kateri predlagajo, da (pritožbeno) sodišče pritožbi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter jim prizna povračilo stroškov v višini 50,00 EUR.

3. K. K. in M. K. nimata pravnega interesa za pritožbo, pritožbi tožnice pa nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da so prvotno tožbo v tej zadevi zoper sedem oz. pravilneje šest toženk 1 vložili I. F., ki kot tožnica nastopa tudi v tej zadevi, K. K. in pa M. K. Sodišče prve stopnje je s sklepom XI Pg 2212/2019 z dne 10. 12. 2019 pravdno zadevo po tej tožbi razdružilo tako, da se zahtevki za ugotovitev neobstoja terjatev zoper posamezno toženko oz. v primeru toženke Republike Slovenije tudi zahtevka za ugotovitev neobstoja vsake od obeh spornih terjatev, obravnavajo ločeno. Vsi trije prvotni tožniki nastopajo na aktivni strani le v zadevi glede zahtevka zoper prvotno prvo toženko (tj. D. d. d.), I. F. in M. K. poleg tega nastopata skupaj na aktivni strani še v eni zadevi, medtem ko v vseh preostalih zadevah, vključno s to zadevo, na aktivni strani nastopa zgolj I. F. Glede na navedeno je v v tem postopku izpodbijanih sklepih na mestu tožeče stranke pravilno navedena le I. F. Izpodbijana sklepa se nanašata le nanjo in sta bila tako tudi pravilno vročena le njej.

5. Ker se izpodbijana sklepa ne nanašata na K. K. in M. K., ta s pritožbo zoper njiju ne moreta izboljšati svojih pravnih položajev, zaradi česar tudi nimata pravnega interesa za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato njuno pritožbo zavrglo (prvi odstavek 346. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

6. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker ZST-1 za pravdni postopek, ki se je začel s tožbo, ki jo je v konkretnem primeru vložila tožnica, nima drugačne določbe, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga, naj se taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna, pravilna.

7. Pritožbeno stališče, da bi lahko bila sodna taksa v konkretnem primeru plačana iz stečajne mase ali iz proračuna, glede na to, da gre za sporne terjatve v zvezi s postopkom osebnega stečaja, v katerem je stečajni dolžnik povsem napačno identificiran, je glede na zgoraj navedeno namreč zmotno. Dejstvo, da naj bi bil v stečajnem postopku napačno označen stečajni dolžnik, pa tudi ne vpliva na obveznost tožnice v tem postopku, v katerem pa naj bi tožnica bila označena pravilno.

8. Prvi odstavek 34a. člena ZST-1 določa, da je zoper plačilni nalog dopustno v osmih dneh od vročitve naloga vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

9. Po 1. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za pravdni postopek ob vložitvi tožbe. Plačilni nalog je odločitev o (tej) taksni obveznosti. 2

10. Sodišče prve stopnje je o predlogu tožnice, naj se sodna taksa plača iz stečajne mase oziroma iz proračuna odločilo hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, in sicer je ta predlog zavrnilo. Ta odločitev pa je z zavrnitvijo pritožbe zoper prvega od izpodbijanih sklepov tudi postala pravnomočna. Ker je bil torej njen predlog, naj se sodna taksa plača iz stečajne mase oz. proračuna pravilno zavrnjen, iz česar izhaja, da je pritožnica tista, ki mora plačati sporno sodno takso, pritožnica v tej fazi postopka ne more (več) uspeti s pritožbenim sklicevanjem na to, da je bil plačilni nalog, zoper katerega je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen ugovor, izdan še preden je bilo pravnomočno odločeno o njenem predlogu, naj sodno takso plača nekdo drug oz. naj se ta plača iz drugih sredstev.

11. Vrednost spornega predmeta v konkretnem primeru znaša 4.540,00 EUR. Po v času nastanka taksne obveznosti veljavni taksni tarifi iz ZST-1 znaša po Prilogi 1, ki je skladno z drugim odstavkom 16. člena ZST-1 sestavni del tega zakona, višina sodne takse s količnikom 1,0 pri vrednosti spornega predmeta nad 4.500,00 EUR do 5.000,00 EUR, 85,00 EUR, kar ob upoštevanju količnika 3,0 iz tar. št. 1111 ZST-1 znaša 255,00 EUR, kolikor je bila tudi odmerjena s spornim plačilnim nalogom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno torej zavrnilo ugovor tožnice zoper ta nalog.

12. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanih sklepov po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbi tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožniki s pritožbami niso uspeli, zato morajo sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Republika Slovenija je bila namreč navedena kot 4. in kot 5. toženka, pri čemer se je v prvem primeru terjatev nanašala na Okrajno sodišča v Ljubljani, v drugem primeru pa na Državno odvetništvo Republike Slovenije.

2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 307/2015 z dne 23. 12. 2015 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2519/2017 z dne 24. 11. 2017 in I Cp 629/2018 z dne 13. 4. 2018.