Appeal against detention order dismissed; formal finding of probable cause established by final indictment.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the defense's appeal against a detention order, ruling it unfounded. The defense argued that the indictment lacked sufficient evidence and proper legal characterization of the alleged crimes, yet the court confirmed the first instance's finding of probable cause based on a final, binding indictment. Consequently, the court held that the formal determination of the crime's existence by the final indictment satisfied the legal requirements for detention, overriding the defense's evidentiary objections.
Legislator headnote
AI generatedZKP 207. člen (2); ZKP 201. člen (1) št. 3: A detention order based on the risk of reoffending is valid if a final indictment formally establishes probable cause for the alleged crimes, even if the accused contests the evidence or legal characterization.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Z dejstvom pravnomočne obtožnice je bil utemeljen sum storitve v obtožnici opisanih in obtožencu očitanih kaznivih dejanj znova formalno dognan.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje dva meseca po zadnjem preizkušanju pripora ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega D. B. Obtoženi se nahaja v priporu od 2. 5. 2020 od 5.19 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
2. Zoper ugotovitveni sklep o priporu se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V aktualni pritožbi se je osredotočil na izpodbijanje utemeljenega suma kot zahtevanega dokaznega standarda za pripor. Poudarja, da obtoženec zanika kakršnokoli zvezo s kaznivim dejanjem ropa, graja pa tudi v obtožnici navedeno pravno opredelitev predmetnega kaznivega dejanja. Izpostavlja, da celo oškodovanec zatrjuje, da zoper njega ni bila uporabljena sila. Tako gre obtožencu očitati le dve lažji obliki kaznivih dejanj zoper premoženje, ki ne upravičujeta nadaljnjega pripora zoper obtoženca. Zagovornik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zoper obtoženca vložena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju, številka Kt/8778/2020, z dne 15. 6. 2020. Ta je z zavrnitvijo zagovornikovega ugovora postala pravnomočna (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 22. 7. 2020, opr. št. II Ks 20872/2020). S tem dejstvom je bil utemeljen sum storitve v obtožnici opisanih in obtožencu očitanih kaznivih dejanj znova formalno dognan. Že pod točko 5 obrazložitve sklepa o zavrnitvi ugovora je zunajobravnavni senat odgovoril tudi na ponovno izpostavljene pomisleke zagovornika glede obstoja utemeljenega suma ter pravne opredelitve kaznivih dejanj. Zapisal je, da kljub izpovedbam oškodovanca, utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja potrjujejo ostali zbrani dokazi, predvsem posnetki videonadzornega sistema trgovine L. iz katerih naj bi bilo razvidno, da naj bi obtoženec oškodovanca porinil na tla z roko ter ga nato z obema rokama tiščal proti tlom, medtem ko naj bi mu sostorilec vzel denarnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se že ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so bili podlaga za odreditev in podaljševanje pripora, doslej v ničemer niso spremenile. Sodišče prve stopnje je v navedenem smislu obstoj utemeljenega suma preizkusilo in pravilno ravnalo, ko se pri tem ni spustilo v oceno dokazov, kar bo naloga, ki jo bo moral po zaključeni glavni obravnavi opraviti razpravni senat.
5. Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Prvo sodišče je objektivne in subjektivne okoliščine obtoženčeve ponovitvene nevarnosti izčrpno in s tehtnimi razlogi obrazložilo pod točko 5 sklepa. V tem delu zagovornik prvostopenjskega sklepa niti ni problematiziral. Enako tudi velja za dognanja prvega sodišča pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na neogibnost in sorazmernost pripora zoper obtoženca.
6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.
7. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.