Labor court upheld jurisdiction over factual employment relationship despite civil agency contract.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Pritožba zmotno prikazuje, kot da gre za spor v zvezi z izvajanjem civilnih pogodb, sklenjenih med tožnico kot zastopnico in toženko kot naročnico. Če bi tožnica uveljavljala določene zahtevke, temelječe na teh pogodbah, bi res šlo za civilni oziroma gospodarski spor, vendar pa je tožnica vložila tožbo zoper toženko kot domnevnega delodajalca zaradi uveljavljanja faktičnega delovnega razmerja, kljub sklenjeni civilni pogodbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor stvarne pristojnosti.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka. Vztraja, da ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča, ampak Okrožnega sodišča v Celju – gospodarski oddelek. Vztraja, da tožničin zahtevek temelji na pogodbi o poslovnem sodelovanju. Sodišče je napačno presodilo, da je podlaga tožničinega zahtevka delovno razmerje. Pogodba o poslovnem sodelovanju ni pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o poslovnem sodelovanju ne izhajajo elementi delovnega razmerja. Zato tudi terjatev iz naslova plač ne more biti utemeljena.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je 2. 12. 2019 vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja od 1. 1. 2016 dalje, nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter plačila terjatev iz naslova delovnega razmerja. Med tožnico (kot s .p.) in toženo stranko je bila sklenjena pogodba o trgovskem zastopanju z dne 1. 1. 2016, nato pa pogodbe o poslovnem sodelovanju z aneksi. Vendar pa sklenjene civilne pogodbe niso ovira za ugotavljanje elementov delovnega razmerja in posledično obstoja delovnega razmerja, kar je ključna podlaga tožničinega zahtevka. Nenazadnje tudi iz drugega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) jasno izhaja, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

7. Pritožba zmotno prikazuje, kot da gre za spor v zvezi z izvajanjem civilnih pogodb, sklenjenih med tožnico kot zastopnico in toženko kot naročnico. Če bi tožnica uveljavljala določene zahtevke, temelječe na teh pogodbah, bi res šlo za civilni oziroma gospodarski spor, vendar pa je tožnica vložila tožbo zoper toženko kot domnevnega delodajalca zaradi uveljavljanja faktičnega delovnega razmerja, kljub sklenjeni civilni pogodbi. Toženka torej neutemeljeno vztraja, da gre za gospodarski spor in s tem za pristojnost okrožnega sodišča (481., 31. člen ZPP), pač pa gre po pravilnem stališču sodišča prve stopnje za individualni delovni spor o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja po točki a (prvega odstavka) 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben za odločitev o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP), s katero je toženka neuspešno nasprotovala že ustaljenim stališčem sodne prakse o možnem uveljavljanju faktičnega delovnega razmerja pred delovnim sodiščem.