Appeal dismissed; Hague Convention aids establishing contact, not enforcing existing court orders.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določila Haaške konvencije niso namenjena zagotovitvi izvršitve že obstoječega izvršilnega naslova. Njihov namen je predvsem v zagotavljanju pomoči, tudi z upravnim sodelovanjem med državami, pri iskanju otroka in olajšanju sprejetja sporazumnih rešitev ter pomoči pri začetku postopka za dosego začasnih ukrepov, katerih cilj je, da se stiki med starši in otroci vzpostavijo in zagotovijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevo upnika za organiziranje ali zagotovitev učinkovitega uveljavljanja pravic do osebnih stikov po Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok s 25. 10. 1980 (v nadaljevanju Haaška konvencija) v povezavi z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 s 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000. Upniku je naložilo, da je dolžan dolžnici povrniti 198,33 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik in v njej kot bistveno navaja, da je v obravnavnem postopku predlagal zgolj izvršitev sodne poravnave Pom-i 437/2017 v zvezi s stiki ter ne njihovega ponovnega določanja. Sodišče bi zato moralo ob ugotovitvi, da se stiki med mladoletnima hčerkama in očetom ne izvajajo v skladu s sodno poravnavo, njegovi zahtevi ugoditi. Predvsem pa je napačno odločilo o stroških postopka. Ta se namreč ni začel na zahtevo upnika, temveč na podlagi posredovanja nemškega pravosodnega ministrstva. Gre za postopek, začet po uradni dolžnosti, zato bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati Zakon o nepravdnem postopku (ZNP), ki v svojem 35. členu določa, da vsak udeleženec postopka trpi svoje stroške. Upniku je bila kršena pravica do izjasnitve v skladu z načelom kontraditornosti, saj je sodišče zahtevo poslalo v odgovor zgolj dolžnici in ni dopustilo upniku, da bi dodatno odgovoril na njene navedbe. Tudi vsebinski vidik uporabe prostega preudarka glede odločitve o stroških je napačen. Upnik je razumno izbral možnost, naj bodo njegovi stroški čim manjši, ob takšni odločitvi pa bi bilo nepravično, če bi moral sedaj kriti vse stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila dolžnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je v skladu z določilom 21. člena Haaške konvencije pri nemškem pravosodnem ministrstvu vložil zahtevo za uveljavitev pravice do osebnega stika s hčerkama A. A. in B. A., v kateri je predlagal tudi konkreten način uveljavitve stikov. Njegova zahteva je bila posredovana Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je v Republiki Sloveniji osrednji organ za izpolnjevanje nalog po Haaški konvenciji, ta pa ga je posredoval sodišču. Ker je ob obravnavanju zadeve sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pritožnik že v letu 2017 sprožil postopek po Haaški konvenciji, v katerem je bila pod opr. št. Pom-i 437/2017 z dolžnico sklenjena sodna poravnava, ki se nanaša tudi na ureditev stikov, je pritožnikov ponovni predlog zavrglo.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da pritožnik v ponovnem predlogu ni predlagal vnovične ureditve stikov, temveč zgolj njihovo izvršitev. To namreč iz njegove zahteve ne izhaja. Poleg tega določila Haaške konvencije niso namenjena zagotovitvi izvršitve že obstoječega izvršilnega naslova. Njihov namen je predvsem v zagotavljanju pomoči, tudi z upravnim sodelovanjem med državami, pri iskanju otroka in olajšanju sprejetja sporazumnih rešitev ter pomoči pri začetku postopka za dosego začasnih ukrepov, katerih cilj je, da se stiki med starši in otroci vzpostavijo in zagotovijo. Ker pritožnik, ki ima v Republiki Sloveniji odprtih več postopkov v zvezi z ureditvijo razmerij med starši in otroci, že razpolaga z izvršilnim naslovom, tudi po oceni pritožbenega sodišča ponovni postopek glede ureditve stikov, sprožen na podlagi Haaške konvencije, ni dopusten.

7. Ker sodišče zadeve ni meritorno obravnavalo, pritožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku, saj ZPP, na katerega smiselno uporabo napotuje določilo 15. člena ZIZ, v 274. členu omogoča odločanje o obstoju procesnih ovir še preden je tožba oziroma v konkretnem primeru zahteva vročena nasprotni stranki. Sicer pa je pritožnik odgovor dolžnice prejel skupaj z izpodbijanim sklepom ter mu je bilo tako omogočeno, da se o njem izjasni v pritožbi in je tudi zato njegov pritožbeni očitek neutemeljen.

8. Osrednji del pritožbe pritožnik namenja odločitvi o stroških postopka. Neutemeljeno je njegovo stališče, da je do uvedbe postopka prišlo po uradni dolžnosti. Postopek je bil začet na njegovo zahtevo, podano pred nemškim pravosodnim ministrstvom, to pa jo je zgolj posredovalo našemu Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot centralnemu organu za izpolnjevanje nalog po Haaški konvenciji. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo šesti odstavek 38. člena ZIZ, ko je odločilo, da je glede na neutemeljeno zahtevo upnik v tem postopku dolžan kriti stroške dolžnice, ki so ji z njegovim ravnanjem nastali. Do enake odločitve pripelje tudi v pritožbi izpostavljeni kriterij prostega preudarka. Upoštevajoč vse okoliščine zadeve, dejstvo, da ima upnik odprtih več postopkov, glede stikov pa že sklenjeno sodno poravnavo, je tudi ob uporabi tega kriterija in načela pravičnosti odločitev o tem, da krije stroške dolžnice, razumna in poštena.

9. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154., 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov dolžnice, saj z odgovorom na pritožbo, v katerem je zgolj ponovila dosedanja stališča, ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča.