Administrative court dismisses asylum appeal due to applicant's abandonment of asylum seeker status and loss of legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker se tožnik ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal v prošnji in na osebnih razgovorih. Ugotavlja, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje navedel spor zaradi zemlje oziroma zemljišča ter hiše, ki stoji na tem zemljišču. Nadalje med drugim ugotavlja, da gre v primeru tožnikovega razloga, povezanega s sporom zaradi zemlje in hiše, za spor osebne narave oziroma za spor znotraj njegove širše družine. Tega razloga ni mogoče povezati z enim od razlogov, kot jih določa 27. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Nadalje navaja, da je tožnik kot drugi razlog navedel tudi spor med suniti in šiiti. Pri tem tožena stranka ugotavlja, da kakšnih bistvenih resnih težav zaradi tega spora ni imel. Njegovo omenjanje sporov med mladimi in s tem povezanimi manjšimi pretepi ni mogoče opredeliti kot preganjanje zaradi verske pripadnosti. Tožena stranka ugotavlja tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

2. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo zaradi nepopolne in napačne ugotovitve, dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Zaradi narave svoje odločitve sodišče v tem sklepu vsebine tožbe ne povzema. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in meni, da je odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja.

4. Tožnik je podal po prejemu odgovora na tožbo pripravljalno vlogo, v kateri še dodatno utemeljuje svoja stališča, povezana z tožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Sodišče je dne 20. 12. 2019 prejelo dopis tožene stranke, v katerem tožena stranka sodišče obvešča, da se tožnik od 15. 12. 2019 ne nahaja več v Azilnem domu, da njegovo prebivališče ni znano in zato tožena stranka šteje, da je Azilni dom samovoljno zapustil. Kot dokaz o tem posreduje izpis iz uradnih evidenc. Iz navedenega razloga tožena stranka meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil Azilni dom. Ker se torej ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku sodišče ni opredeljevalo, zaradi česar jih tudi ni povzemalo v tem sklepu.

8. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo Azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

9. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

10. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo. Iz istih razlogov tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1.