Court dismisses appeal regarding court fees for alternative claims where debtor lacks choice.
Legislator summary
AI generatedThe court rejected the plaintiff's appeal against a first-instance decision regarding the calculation of court fees for alternative claims. The plaintiff argued that since both a contract rescission and its invalidity would yield the same result, the fees should only cover the highest claim amount. The court held that alternative claims require the debtor to have a genuine choice between remedies, which was absent here. Consequently, the plaintiff was correctly required to pay fees for both claims cumulatively.
Legislator headnote
AI generatedZST-1 18. člen 3. odstavek; ZPP 2. točka 365. člen: Alternative claims for court fee purposes require a debtor's genuine choice between remedies; mere theoretical overlap does not justify fee reduction.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
O alternativni kumulaciji zahtevkov je mogoče govoriti le, kadar obstaja alternativna obveznost dolžnika, ki ima možnost izbire. V takšnem primeru mora biti tudi tožbeni zahtevek oblikovan alternativno, tako da dolžniku omogoča, da izbere med prvo in drugo izpolnitvijo. Ker za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, se tožnik zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 v delu, ki velja za alternativni tožbeni zahtevek, po katerem se sodna taksa odmeri le za najvišji postavljeni zahtevek.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožnika zoper plačilna naloga z 9. 6. 2020 za plačilo sodne takse v delu, ki presega znesek 5.865 EUR za primarni tožbeni zahtevek ter znesek 1.955 EUR za podredni tožbeni zahtevek, ter v tem delu plačilna naloga razveljavilo in višino sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje določilo na novo.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da v obravnavani zadevi zahteva razvezo pogodbe oziroma ugotovitev njene ničnosti. V obeh primerih morata stranki vrniti tisto, kar sta prejeli. Namen tožnika bo dosežen tako s primarnim kot s podrednim zahtevkom, to pa pomeni, da gre za alternativni zahtevek in se zanj plača sodna taksa zgolj za zahtevek, za katerega je predpisana v najvišji višini. S kumuliranjem sodnih taks je tožeči stranki kršena pravica do sodnega varstva ter enako varstvo pravic.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je pri odmeri sodne takse pravilno upoštevalo, da je tožnik v tožbi tožbena zahtevka uveljavljal z eventualno kumulacijo, tako da je primarno zahteval razvezo kupoprodajne pogodbe, podredno pa njeno ničnost. O alternativni kumulaciji zahtevkov je mogoče govoriti le, kadar obstaja alternativna obveznost dolžnika, ki ima možnost izbire. V takšnem primeru mora biti tudi tožbeni zahtevek oblikovan alternativno, tako da dolžniku omogoča, da izbere med prvo in drugo izpolnitvijo. Ker za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, se tožnik zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 18. člena ZST-1 v delu, ki velja za alternativni tožbeni zahtevek, po katerem se sodna taksa odmeri le za najvišji postavljeni zahtevek. Tožniku s pravilno uporabo določila Zakona o sodnih taksah tudi niso bile kršene ustavne pravice, saj je obravnavan enako kot ostali taksni zavezanci v primerljivih primerih in ima v primeru nezmožnosti plačila možnost zahtevati njegovo (delno) oprostitev.
5. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.