Supreme Court allows review to determine if Swiss franc loan invalidity triggers statute of limitations at performance or discovery.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, kdaj prične teči zastaralni rok za kondikcijski zahtevek tožnice kot kreditojemalke, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, kdaj prične teči zastaralni rok za kondikcijski zahtevek tožnice kot kreditojemalke, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je kondikcijski dajatveni zahtevek postavila tako, da je zahtevala vračilo tistega dela vseh plačanih anuitet, ki se nanašajo na po njenem nedovoljene valutne razlike v razmerju med CHF in EUR, in sicer za celotno obdobje odplačevanja kredita od 31. 5. 2005 (zapadlost prve anuitete) do 12. 5. 2015 (datum dokončnega poplačila).

2. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta notarski zapis pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ in Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu nična. Tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožnici plačati 36.806,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2015 dalje do plačila, pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije, v katerem postavlja vprašanje, ali za začetek teka zastaralnega roka za zahtevke kreditojemalcev, ki so posledica ničnosti kreditne pogodbe, nominirane v švicarskih frankih, zadošča (v smislu »popolne izjalovitve pričakovanj«) že vedenje kreditojemalca o škodljivih posledicah pogodbe iz časa izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ko pride do tečajnih sprememb v zgodnji fazi kreditnega razmerja, za katere ni znano, ali se bodo ustalile, ne da bi bile pri tem upoštevane druge okoliščine, ki vplivajo na ničnost pogodbe, in druga dejstva, ki jih v nadaljevanju predloga natančno našteva.

Predlagateljica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob tem se sklicuje na več sodb Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU). Med drugimi izpostavlja sodbo C-618/10, po kateri je treba pri opredelitvi rokov upoštevati potrebo potrošnika po pravni oceni, vključno z potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter upoštevati pomanjkanje informacij in znanja pri potrošniku. Na koncu navaja, da ima SEU v obravnavi zadevi C-698/18 in C-699/18, v katerih je predložitveno sodišče postavilo vprašanji, ki se poenostavljeno glasita: (1) ali je skladna z Direktivo 93/13 nacionalna ureditev, po kateri je zastarljiv kondikcijski zahtevek, ki je posledica nepoštenosti pogodbenih pogojev, torej ničnosti, uveljavljanje katere ne zastara in, če je odgovor pritrdilen, (2) ali navedene določbe nasprotujejo razlagi, ki izhaja iz uporabe načela pravnih razmerij v okviru civilnega prava, v skladu s katerim je objektivni trenutek, od katerega je potrošnik bil ali bi moral biti seznanjen z obstojem nepoštenega pogoja, trenutek prenehanja posojilne pogodbe, v kateri je imel status potrošnika.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku navedenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).