Supreme Court allows review to clarify if selling shares to related entities alone proves tax evasion under Slovenian law.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-5826/2016-8 z dne 29. 12. 2016, s katero je davčni organ prve stopnje, po opravljenem postopku inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb ter davka od dohodka iz kapitala, tožniku med drugim odmeril in naložil v plačilo tudi davek od dohodka iz kapitala za obdobje od 20. 9. 2011 do 31. 12. 2012 v višini 1.860.000,00 EUR (točka I.1. izreka). Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik 23. 12. 2016 že plačal ugotovljeno davčno obveznost (točka II. izreka), so mu bile v plačilo naložene le obresti za čas od poteka roka za plačilo do plačila, v skupni vrednosti 98.722,17 EUR. Odločeno je bilo tudi o stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe (točki III. in IV. izreka). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-05-17/2017-3 z dne 6. 10. 2017, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Upravno sodišče je pritrdilo presoji in razlogom davčnega organa tožene stranke, tožbene ugovore pa zavrnilo kot neutemeljene. Presodilo je, da so bili s pogodbo, na podlagi katere so A. A., B. B. in C. C. svoje 4% poslovne deleže v povezani pravni osebi, D., d. o. o., odsvojili tožniku, z namenom pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, zlorabljeni predpisi korporacijskega prava, ki omogočajo prosto prodajo lastniških deležev v družbi. Realizirana kupoprodajna pogodba ni dosegla svojega vsebinskega namena, tj. izgube upravičenj iz naslova imetništva poslovnega deleža v zameno za denarno odmeno, saj so prodajalci tudi po prodaji še vedno lastniško in upravljavsko obvladovali družbo D., d. o. o. Sredstva v višini 9.300.000,00 EUR, ki jih je tožnik iz tega naslova kupnine izplačal prodajalcem, so bila po njihovi ekonomski vsebini tudi po presoji sodišča utemeljeno obravnavana kot udeležba pri dobičku tožnika. Navedeno davčno obveznost, ki zaradi nedovoljenega davčnega izogibanja predhodno ni bila izpolnjena, je zato naložilo v plačilo tožniku kot izplačevalcu dohodka (58. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2).

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da revizijo dopusti zaradi več medsebojno povezanih pravnih vprašanj, katerih pomembnost utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in s pomenom za razvoj sodne prakse.

4. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zato je predlogu tožniku za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki je povezano s pravilno razlago četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z "izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju." Čeprav pojma (davčno) izogibanje in (davčna) zloraba v ZDavP-2 nista opredeljena, je vsebino navedenih nedoločenih pravnih pojmov že napolnjevala davčnopravna in sodna praksa, tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča. Vendar pa se ob vsem tem Vrhovno sodišče doslej še ni jasno opredelilo tudi do pravilnosti stališča (ki je po oceni Vrhovnega sodišča v praksi davčnih organov in Upravnega sodišča sicer večkrat zastopano), tj. da lahko že samo okoliščina, da je bil poslovni delež prodan povezani pravni osebi, utemelji nedovoljeno izogibanje uporabi davčnih predpisov?

5. Ob presoji utemeljenosti revizije v zvezi s tem, dopuščenim vprašanjem, bi se Vrhovno sodišče lahko opredelilo tudi do utemeljenosti predlagateljevih navedb o neenotnosti sodne prakse Upravnega sodišča v zvezi s posledicami ugotovljenega davčnega izogibanja oziroma zlorabe, v zvezi s čimer četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da "se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov." Sodna praksa Upravnega sodišča v zvezi z vprašanjem, komu na tej podlagi nastane davčna obveznost - pravni osebi, katere poslovni deleži so se prenašali ali pravni osebi, ki je njen poslovni delež kupila - je namreč izkazano neenotna.

6. Ker se torej v obravnavani zadevi odpira več medsebojno povezanih pomembnih pravnih vprašanj, odgovor na katera se nedvomno nanaša na širok krog davčnih zavezancev in s tem tudi na bodočo davčno upravno in sodno prakso v velikem številu primerov, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo. Glede drugih vprašanj revizije ni dopustilo, saj za dopustitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.