Appeal dismissed; defendant's failure to attend court hearings justifies cost liability regardless of poverty. Defendant's appeal dismissed; court held that failure to attend hearings justifies cost liability regardless of poverty. Defendant's appeal dismissed; court held that failure to attend hearings justifies cost liability regardless of poverty.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu obsežno obrazložilo obdolženčevo neaktivnost v zvezi z dvakratnim prihodom na glavno obravnavo, kar je vsakič terjalo preložitev glavnih obravnav in s tem tudi podaljšanje trajanja kazenskega postopka, zato je imelo vso pravno podlago, da je v skladu z določbo prvega odstavka člena 94 ZKP obdolžencu naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, ne glede na njegovo premoženjsko in socialno stanje, ki ga obdolženec problematizira v svojih pritožbenih navedbah.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo v plačilo stroške prisilne privedbe na glavno obravnavo v skupnem znesku 125,28 EUR, ki jih je dolžan obdolženec plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa, sicer bodo ti stroški izterjani prisilno.

2. Taki odločitvi nasprotuje obdolženec s sicer pravočasno vloženo pritožbo, v kateri smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu ne naloži v plačilo stroške prisilne privedbe na glavno obravnavo v skupnem znesku 125,28 EUR.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je prvo sodišče s sodbo opr. št. I K 19678/2018 z dne 6. 3. 2020, ki je postala pravnomočna 4. 6. 2020, obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku člena 220 KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 in členom 54 KZ-1. Obdolžencu je bila izrečena s citirano sodbo pogojna obsodba, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku člena 220 KZ-1 bila določena zaporna kazen 1 meseca, za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 204 KZ-1 in v zvezi s prvim odstavkom člena 54 KZ-1 pa mu je prvo sodišče določilo kazen 1 meseca in 15 dni zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 določilo enotno zaporno kazen dva meseca zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z isto sodbo je obdolženca na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP.

5. Iz izpodbijanega sklepa pa nadalje še izhaja, da je bil obdolženec vabljen na glavno obravnavo dne 8. 3. 2019, vabilo pa mu je bilo vročeno pravilno že 20. 2. 2019, prav tako pa je bil obdolženec povabljen na glavno obravnavo še 17. 1. 2020, vabilo pa mu je bilo za to obravnavo vročeno že 12. 12. 2019. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in kar je skladno tudi s spisovnim gradivom, česar pa obdolženec v pritožbi ne problematizira, obdolženec na obe razpisani glavni obravnavi tako 8. 3. 2019, kot tudi 17. 1. 2020 ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, zato je obakrat sodišče odredilo prisilni privod obdolženca na glavno obravnavo, ki je bil realiziran po Policijski postaji ..., ki je za privod na glavno obravnavo 9. 4. 2019 predložila stroškovnik v skupnem znesku 54,10 EUR, za opravljen prisilni privod na glavno obravnavo 17. 1. 2020 (listna št. 84) pa so bili priglašeni stroški v višini 71,18 EUR. Prvo sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka člena 94 ZKP, ki uzakonja pogoje za naložitev plačila krivdnih stroškov odločilo, da je obdolženec zaradi svoje neudeležbe na glavnih obravnavah 9. 4. 2019 in 17. 1. 2020 povzročil krivdne stroške v zvezi z realiziranima prisilnima privedbama, zato mu je v skladu s citirano zakonsko določbo prvega odstavka člena 94 ZKP te stroške naložilo v plačilo v skupnem znesku 125,28 EUR.

6. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, obdolženec svojih neupravičenih izostankov z dveh glavnih obravnav ne problematizira, prav tako tudi ne realizacijo opravljenih prisilnih privodov in priglašenih stroškov v tej zvezi, temveč v pritožbenih navedbah izpostavlja le, da ne poseduje prevoznega sredstva, ker je brez dohodkov, prevoz v Š. dvakrat pa je zanj velik strošek, saj mu sredstva, ki jih prejema, ne zadoščajo niti za preživetje, kaj šele za prevoz z javnimi prevozi, kajti vsaka poraba sredstev v druge namene mu ogroža zdravje in življenje, zato pričakuje razumevanje, da plačila teh stroškov ni sposoben.

7. Prvo sodišče je v izpodbijanem sklepu obsežno obrazložilo obdolženčevo neaktivnost v zvezi z dvakratnim prihodom na glavno obravnavo, kar je vsakič terjalo preložitev glavnih obravnav in s tem tudi podaljšanje trajanja kazenskega postopka, zato je imelo vso pravno podlago, da je v skladu z določbo prvega odstavka člena 94 ZKP obdolžencu naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, ne glede na njegovo premoženjsko in socialno stanje, ki ga obdolženec problematizira v svojih pritožbenih navedbah. Pri tem ni prezreti, da je s prej citirano sodbo bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, kar pa ne izključuje naložitev plačila krivdno povzročenih stroškov, ki so nastali izključno zaradi obdolženčevega neodzivanja na vabila v zvezi z razpisanima glavnima obravnavama. Zato ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb, da obdolženec nima prevoznih sredstev in da je prihod na glavno obravnavo zanj prevelik strošek. To namreč ni razlog, ki bi obdolženca ekskulpiral plačila krivdno povzročenih stroškov, zato je taka njegova pritožba neutemeljena.

8. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP).