Appeal against detention order dismissed due to lack of new facts and repetitive arguments.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker zagovornik zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti izpodbija z istimi navedbami, kot jih je podal v pritožbah zoper sklepa z dne 15. 5. 2020 in z dne 14. 7. 2020, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo že v sklepih z dne 28. 5. 2020 in z dne 22. 7. 2020, pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da zagovornik z opozarjanjem, da je šlo za enkraten dogodek, ko naj bi bil obtoženec v posebnem psihičnem stanju, ne pojasni, zakaj naj bi bila pri obtožencu izključena ponovitvena nevarnosti in da izpostavljanje vsebine izvedenskega mnenja, ko pritožnik ne zatrjuje novih dejstev ali dokazov, torej spremenjenih okoliščin, presega okvire tega pritožbenega postopka, ko se ugotavlja danost razlogov za pripor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. V. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Ne navaja razloga za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in se smiselno zavzema za spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju z pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočne obtožnice in vseh dokazov, na katerih slednja temelji. Pritožnik tudi v tokratni pritožbi zaključka sodišča prve stopnje glede utemeljenosti suma storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj ne izpodbija in tudi pritožbenemu sodišču se v zvezi z izkazanostjo tega temeljnega pogoja za pripor ne porajajo nobeni pomisleki.

6. Tudi zaključki sodišča prve stopnje glede obtoženčeve ponovitvene nevarnosti pritožbenemu sodišču ne zbujajo nobenih pomislekov, saj je tudi tokrat v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo, katere objektivne in subjektivne okoliščine, ki so relevantne pri presoji ponovitvene nevarnosti, ki utemeljujejo zaključek o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega storitve kakšnega kaznivega dejanja, a je kljub dejstvu obtoženčeve nekaznovanosti za kazniva dejanja prepričljivo utemeljilo, zakaj je ob sedanjem očitku storitve dveh hudih kaznivih dejanj, skladno z izsledki enotne sodne prakse, utemeljeno pričakovati, da bi obtoženec na prostosti kaznivo dejanje ponovil.

7. Ker zagovornik zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti izpodbija z istimi navedbami, kot jih je podal v pritožbah zoper sklepa z dne 15. 5. 2020 in z dne 14. 7. 2020, na katere je pritožbeno sodišče odgovorilo že v sklepih z dne 28. 5. 2020 in z dne 22. 7. 2020, pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da zagovornik z opozarjanjem, da je šlo za enkraten dogodek, ko naj bi bil obtoženec v posebnem psihičnem stanju, ne pojasni, zakaj naj bi bila pri obtožencu izključena ponovitvena nevarnosti in da izpostavljanje vsebine izvedenskega mnenja, ko pritožnik ne zatrjuje novih dejstev ali dokazov, torej spremenjenih okoliščin, presega okvire tega pritožbenega postopka, ko se ugotavlja danost razlogov za pripor. Sodišče prve stopnje je tako ponovno utemeljeno zaključilo, da je pri obtožencu podana resna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja.

8. Tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora zagovornik ponovno izpodbija na povsem načelni ravni, ko ponavlja, da najhujši ukrep po prepričanju obrambe ni neogibno potreben in predstavlja nesorazmeren poseg v osebno svobodo obtoženca. Ker je tudi danost teh razlogov za pripor sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost zaključka o neogibni potrebnosti, nujnosti in sorazmernosti pripora, zagovornik pa s takšno načelno pritožbeno grajo ne more računati na uspeh, kot je pritožbeno sodišče poudarilo že sklepu z dne 22. 7. 2020.

9. Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi, da so še podani razlogi za pripor, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.