Appeal against detention order dismissed; court holds reporting to police station insufficient when recidivism risk exists.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pravno zmotno je zagovornikovo stališče, da procesni zakon v konkretnem primeru, ko je bilo s sklepom ugotovljeno, da pri obtožencu obstajata priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, dopušča milejši ukrep javljanja na policijski postaji.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje dva meseca po zadnjem preizkušanju pripora ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega O. K. Obtoženi se nahaja v priporu od 13. 2. 2020 od 22.25 ure dalje iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Z nepravnomočno sodbo z dne 12. 8. 2020 je bil obtoženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in izrečeni sta mu bili kazen enega leta in treh mesecev zapora ter 800,00 EUR stranske denarne kazni.

2. Zoper sklep o priporu se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom javljanja na policijski postaji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pritožniku ni moč pritrditi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan (pritožnik prvostopenjskih zaključkov o obtoženčevi begosumnosti pritožbeno ne izpodbija). Pri utemeljevanju svojega stališča zagovornik poudarja, da obtoženec obžaluje dejanje, da je največjo kazen že dobil, da je bil žrtev drugih oseb, da tovrstnih kaznivih dejanj nima namena ponavljati ter da je s priznanjem krivde želel čim prej zaključiti kazenski postopek. Pritožbeno sodišče povzete pritožbene navedbe zavrača, saj meni, da izpostavljene okoliščine v ničemer ne zmanjšujejo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti kot jo je pravilno pod točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa argumentiralo sodišče prve stopnje. To je ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Na strani subjektivnih okoliščin je poleg tiste, ki jo pritožbeno izpostavlja zagovornik, prvo sodišče poudarilo obtoženčevo odločnost in koristoljubnost pri izvrševanju obravnavanega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja po izrečeni mu nepravnomočni sodbi, je obtoženca k storitvi vodila koristoljubnost, saj bi tudi on za svoj del opravljene poti prejel plačilo v sicer neugotovljeni višini. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je pri obtožencu podana realna nevarnost, da bo v primeru odprave pripora na prostosti ponavljal kazniva dejanja, kakršnega je utemeljeno osumljen v predmetni kazenski zadevi.

5. Sodišče prve stopnje je pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo argumentiralo tudi neogibno potrebnost izrečenega osebnega omejevalnega ukrepa in njegovo sorazmernost v primerjavi z ustavno zagotovljeno osebno svobodo posameznika. Pri zavzemanju za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom javljanja na policijski postaji po prvem odstavku 195.b člena ZKP je pritožnik spregledal, da je slednji prisilni ukrep mogoče izreči le begosumnemu obtožencu, medtem ko se poleg begosumnosti obtoženemu O. K. očita tudi ponovitvena nevarnost. Pravno zmotno je torej zagovornikovo stališče, da procesni zakon v konkretnem primeru, ko je bilo s sklepom ugotovljeno, da pri obtožencu obstajata priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, dopušča milejši ukrep javljanja na policijski postaji.

6. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.