Appeal dismissed; extension of bail upheld due to persistent risk of reoffending and necessity for public safety.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju, po vložitvi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 12. 10. 2020, številka Kt/15792/2020, zoper obdolženega P. P., na podlagi predloga okrožne državne tožilke, po drugem odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšal obdolžencu pripor zaradi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 19. 8. 2020 od 11.15 ure dalje. Obtožnica ga bremeni sledečih kaznivih dejanj: dveh kaznivih dejanj roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora na obdolženčevem domačem naslovu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu prvostopenjskega sklepa o podaljšanju pripora v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici je potrebno opraviti presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo in ocenilo, da tekom preiskave izvedeni dokazi utemeljenega suma niso omajali do te mere, da ta ne bi bil več podan. Senat prvostopenjskega sodišča je svoje zaključke izčrpno in s tehtnimi argumenti utemeljilo pod točkami 5 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa za vsako od obdolžencu očitanih kaznivih dejanj posebej. Okoliščina, da naj bi po trditvah pritožnice pri kaznivih dejanjih roparske tatvine šlo za bagatelno vrednost odtujenih stvari, v ničemer ne izpodbija ugotovitev o obstoju utemeljenega suma. Pri tem pa sodišče druge stopnje znova izpostavlja, da ne gre spregledati modusa operandi obdolženca, ko svojo brezkompromisnost pri izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj dopolnjuje tudi z izvajanjem sile ter grožnjami in žalitvami zoper varnostnike v posameznih trgovinah. Ne gre se strinjati s pritožnico, da način pakiranja droge ne izkazuje namena njene prodaje. Prav nasprotno, ravno količina zasežene droge ter način pakiranja izkustveno potrjujejo utemeljenost očitka, da je bila namenjena nadaljnji prodaji in da jo je obdolženec v ta namen hranil. Rezultati opravljene hišne preiskave ne pritrjujejo stališču pritožnice, da naj obdolženec prepovedane droge (pa tudi obeh ostalih nevarnih predmetov) ne bi hranil na otrokom dostopnih mestih, s čimer naj bi ogrožal njihovo zdravje in življenje. Ponovno pritožbeno sklicevanje na izpovedbe bivše partnerice T. T. pravilnosti teh zaključkov ne ovrže, saj je ta med drugim tudi izjavila, da v obdolženčevo stanovanje ni hodila, torej ji konkretne okoliščine niti niso mogle biti znane. Seveda se otroci glede na njihovo starost niso zavedali nevarnosti, ki jo je obdolženec povzročil z očitanim ravnanjem, zato ugotovitev prvega sodišča ne more ovreči pritožbeno izpostavljena okoliščina, da so na obdolženca navezani in da so ga v priporu obiskali.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pod točko 9 nanizalo in tudi ocenilo številne okoliščine, ki potrjujejo obstoj obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. To velja tako za objektivne kot subjektivne okoliščine. Pravilnosti prvostopenjskih zaključkov ne morejo izpodbiti zatrjevanja pritožnice, da so pri roparskih tatvinah nastale neznatne premoženjske posledice, da otroci niso bili izpostavljeni slabemu ali grobemu ravnanju v zvezi z dostopnostjo spornih predmetov, ter da namen preprodaje droge obdolžencu ni dokazan. Nad temi okoliščinami, ki predstavljajo lastno dokazno oceno zagovornice, vsekakor pretehtajo še zlasti podatki o obravnavani kriminalni količini, dejstvu, da je bil obdolženec že obsojen zaradi storitev kaznivih dejanj ter da naj bi sedaj obravnavana kazniva dejanja storil tekom preizkusnih dob po kar štirih prejšnjih pogojnih obsodbah. Zato je pravilen prvostopenjski očitek o njegovi odločnosti in vztrajnosti pri storitvah kaznivih dejanj ter posledično potencirani ponovitveni nevarnosti. Po pritožnici izpostavljeno njegovo redno zaposlitev kot pokazatelj urejenosti, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je izpostavilo, da naj bi kljub prejemanju med 800 in 1.000 EUR mesečne plače, izvrševal kazniva dejanja, s katerimi naj bi si pridobival dodatna finančna sredstva. Prav tako po pritožnici izpostavljena odvisnost obdolženca od uživanja prepovedanih drug ne zmanjšuje njegove ponovitvene nevarnosti, ampak prav obratno, ta okoliščina ga dela ponovitveno še bolj nevarnega, kar je nenazadnje izkazal pri sedaj obravnavanih kaznivih dejanjih.

7. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obdolženčevo prostost) ne bo hujši, kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom kot je npr. hišni pripor. Še zlasti je tehten argument prvega sodišča, da obdolžencu, ki ni spoštoval prejšnjih pogojnih obsodb in je obravnavana kazniva dejanja storil tekom štirih preizkusnih dob, ni mogoče podeliti zaupanja, da pa bo upošteval omejitve hišnega pripora.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.