Appeal dismissed; foreign citizen's claim for security of costs against Slovenian citizen rejected per statutory limitation.
Legislator summary
AI generatedThe High Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance decision rejecting a claim for security of costs. The appellant argued that the statutory requirement to target non-citizens violated the principle of equal protection and the purpose of the security measure. The court held that the legislature explicitly limited this remedy to non-citizens without a permanent residence in Slovenia, and the appellant's admission of foreign income did not override this clear statutory restriction.
Legislator headnote
AI generatedPrvi odstavek 90. člena ZMZPP; Tožniška varščina je mogoča le zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije, kar izključuje njeno uporabo v primerih zoper državljane RS.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog prvega toženca, naj tožnik položi varščino za pravdne stroške.
2. Toženec se je pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da bi bilo ob smiselni uporabi določila prvega odstavka 90. člena ZMZPP mogoče odrediti tožniško varščino, čeprav je tožnik državljan RS. Sodišče bi pri odločanju moralo upoštevati namen tožniške varščine, ki mora tožencu omogočiti poplačilo stroškov, če tožnik v pravdi ne uspe, in specifične okoliščine primera. Tožnik namreč v RS nima prijavljenega prebivališča, niti evidentiranega nobenega premoženja, v RS ni zaposlen in ne dobiva plače ali drugih stalnih prejemkov. Izvršba za izterjavo pravdnih stroškov zato ne bo mogoča. Poleg tega tožnik že zdaj dolguje tožencu več kot 10.000,00 EUR pravdnih stroškov iz drugih pravd. Tožnikovo državljanstvo ne bi smelo biti odločilna okoliščina za zavrnitev predloga, saj se s tem tožniku omogoča pravdanje na račun toženca in države ne glede na izid postopka, kar nasprotuje temeljnim načelom pravdnega postopka, načelu enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Za povrh je tožnik v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks zamolčal, da prejema prihodke v tujini.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Razlaga, za katero se zavzema toženec, bi pomenila očiten primer samovoljne uporabe zakona in nasprotuje tudi pravici do sodnega varstva, ki jo mora RS zagotavljati vsem svojim državljanom. Meni, da je tožnikov predlog namenjen zgolj zavlačevanju postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Določilo prvega odstavka 90. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), na katerega se opira izpodbijani sklep, je jasno in nedvoumno, tako da dodatne razlage niti ne potrebuje. Toženec lahko zahteva varščino za svoje pravdne stroške, kadar začne pravdo pred našim sodiščem tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.
6. Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije. Specifične okoliščine primera, ki jih izpostavlja pritožba, ne omogočajo drugačne odločitve o toženčevem predlogu, ker je tožnik naš državljan. Nenazadnje toženec v pritožbi sam priznava, da tožnik „prejema prihodke v tujini“, torej očitno ima premoženje, na katerega bo toženec lahko segel z izvršbo za poplačilo svojih pravdnih stroškov, če bo tožnik to pravdo izgubil.
7. Odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga je po navedenem materialnopravno pravilna in ne posega v toženčeve ustavno varovane procesne pravice. Tudi absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.
8. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
9. Pravica do povračila stroškov pritožbenega postopka je glede na naravo izpodbijanega sklepa odvisna od končnega izida pravde, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.