Court dismisses appeal against criminal prosecution for abuse of execution requiring intent to permanently misappropriate overpayment.

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca I.P. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec mora povrniti stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado za njuna zagovornika.

[JEDRO]

V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena istega zakona zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca I.P. z dne 3. 6. 2019, ki ga je vložil zoper obdolžena T.R. in J.R., zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe iz prvega odstavka 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisano v izreku izpodbijanega sklepa. Po drugem odstavku 96. člena ZKP mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca kot tožilca I.P. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da oškodovanca kot tožilca oprosti plačila sodnih taks za predmetno pritožbo, podrejeno, mu omogoči obročno plačilo. Nadalje predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in dopusti izvedbo kazenskega postopka zoper obdolženca v skladu z vloženim obtožnim predlogom pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca sta zagovornika obeh obdolžencev odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da so razlogi sklepa o odločilnih dejstvih v popolnem nasprotju z vsebino dokaznih listin v spisu ter so še tako pomanjkljivi, da se napadenega sklepa ne da preizkusiti. Mnenja je, da si sodišče obrazložitve obtožnega predloga ni prebralo; da v spisu predloženih dokaznih listin ni vpogledalo; predlaganih izvršilnih spisov pa ni pribavilo, da bi jih vpogledalo. Iz listin namreč izhaja, da sta obdolženca v času od 5. 10. 2015 do meseca junija 2018 kot sostorilca po poprejšnjem dogovoru v G.R. in M., obdolženi T.R. kot upnik, obdolžena J.R. pa kot njegova pooblaščenka v izvršilnih postopkih Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, ki se vodijo po predlogu obdolženega T.R. zoper oškodovanca I.P., zaradi izterjave preživnine od njega izterjala več, kot je bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo prilastila. Iz listin pa nadalje še izhaja, da obdolženi T.R. do preživnine niti ni bil upravičen, saj šolskih obveznosti ni redno izpolnjeval.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo vso zbrano dokazno gradivo; tudi tisto, ki ga pogreša pritožba in utemeljeno obtožni predlog zavrglo, saj ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženca utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe.

7. Prvi odstavek 216. člena KZ-1 določa, da kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 216. člena KZ-1 je lahko izterjava dolga, ki ga drugi ne dolguje ali ga ne dolguje več, kakor tudi izterjava, ki po obsegu presega obstoječi dolg. V vseh primerih gre torej za neupravičeno uveljavitev terjatve, ki v trenutku izterjave nima pravne podlage in je zato protipravna. V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.

8. Pritožba povsem spregleda, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačevati preživnino za sina - obdolženega T.R. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru P 828/96 z dne 22. 4. 1998, ki je bila nato s sodbo istega sodišča P 867/2014 z dne 20. 2. 2015 preživnina znižana. Dejstvo je, da oškodovanec kot tožilec preživnine kljub pravnomočni sodbi ni plačeval, zaradi česar je pooblaščenka - obdolženka J.R. bila prisiljena vlagati izvršbo. Tako je potekalo več izvršilnih postopkov pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, in sicer I 108/2014, I 93/2015, I 196/2016 in I 220/2017. Obdolžena J.R. je tako v izvršilnih postopkih kot tudi v svojem zagovoru v tej kazenski zadevi predložila sodišču podatke o izvršilnih zadevah, in sicer o tem, koliko je bilo s strani oškodovanca kot tožilca plačano z obrazložitvijo, da obračunava posamezna plačila in preplačila z neplačanimi obrestmi in tako skuša slediti, kako bi naj bile mesečne preživnine plačane kot zapadejo mesečno ter je navedeno pojasnila sodišču v izvršilnih zadevah, kjer je priznala posamezna preplačila na določen datum in kako jih je potem obračunala za posamezne tekoče preživnine, ki še niso bile plačane s strani oškodovanca kot tožilca. Zaradi takih ravnanj, ko oškodovanec kot tožilec preživnine ni plačeval in se je morala obdolžena J.R. zatekati k vlaganju izvršb in njenih ravnanj, ki jih je opisala v izvršilnih zadevah in zagovoru v tem kazenskem postopku je že državni tožilec ugotovil, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljena storila očitano kaznivo dejanje, zato je kazensko ovadbo, sedaj oškodovanca kot tožilca, zavrglo.

9. Glede na vse zgoraj obrazloženo, se pritožbeno sodišče strinja tudi z vsebino odgovorov na pritožbo oškodovanca kot tožilca, ki sta jo vložila zagovornika obeh obdolžencev, ko zatrjujeta, da v spisu ni dokazov, ki bi utemeljevali sum, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje sodišču prve stopnje v delu obrazložitve izpodbijanega izreka, da bi oškodovanec kot tožilec, v kolikor meni, da je upnik (obdolženi T.R.) prejel z njegove strani več kot bi moral, lahko po členu 67. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIZ), za svoje zahtevke vložil nasprotno izvršbo, ki se lahko vloži iz razlogov, v kolikor je dolžnik med izvršilnim postopkom poravnal upniku terjatev, ali če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, ali tudi če je upnik prejel več, kot znaša njegova terjatev. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi v delu, da obdolženec T.R. šolskih obveznosti ni redno izpolnjeval zaradi česar je preživninska obveznost oškodovanca kot tožilca prenehala. To dejstvo, v kolikor je resnično, bi lahko oškodovanec kot tožilec v civilnem postopku rešil na način, da bi vložil tožbo za ukinitev plačila preživnine, pa tega ni storil. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca pa povsem neutemeljena.

10. Glede na izid pritožbenega postopka mora oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP povrniti stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado za njuna zagovornika.