Administrative court dismisses asylum appeal due to applicant abandoning asylum seeker center and losing legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Toženka je sodišče 5. 3. 2019 obvestila, da je tožnik 2. 3. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 16. 5. 2018 podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je nato 2. 7. 2018 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, je toženka s sklepom 30. 7. 2018 postopek ustavila, upoštevaje šesti odstavek 49. člena ZMZ-1.

3. Tožnik je bil s strani belgijskih migracijskih organov v skladu z Dublinsko uredbo kasneje vrnjen v Republiko Slovenijo, kje je 3. 12. 2018 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Navajal je iste razloge kot ob prvi prošnji in sicer, da je imel v izvorni državi družinske težave z mamo, ki je domov vodila različne moške, ti pa so ga pretepali. Slednjega policiji ni prijavil, ker se je takšnega ravnanja sramoval. Zaradi ravnanj svoje mame je bil življenjsko ogrožen. Odseliti se ni mogel, saj bi ga ti moški, ali pa njihovi sorodniki lahko našli. Zaposlen ni bil, saj je v Alžiriji težko najti službo.

4. Toženka je njegovo prošnjo zavrnila, saj je ocenila, da iz njegovih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne izhaja, da bi bil v izvorni državi ogrožen zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Institut mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju družinskih ali ekonomskih težav. Tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo in ni mogoče govoriti o preganjanju iz razlogov po Ženevski konvenciji. Poleg tega je ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, iz navedb tožnika pa ne izhaja, da Alžirija zanj ne bi bila varna. Prav tako mu v izvorni državi ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Poudarila je, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi, sama pa je vezana na trditveno podlago prosilca.

5. Tožnik je vložil tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v posledici česar je toženka nepravilno uporabila tudi materialno pravo. Toženki očita arbitrarnost pri odločanju, saj ta ni preverila situacije v tožnikovi izvorni državi in tako ni primerjala situacije s tožnikovim primerom. To bi morala storiti, in se šele nato opredeliti do vseh okoliščin tožnikovega primera. Sodišču predlaga, da tožnika zasliši in tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

6. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

7. Toženka je 5. 3. 2019 sodišče obvestila, da je tožnik 2. 3. 2019 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, niti toženka ne ve, kje se sedaj nahaja. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže.

8. Pooblaščenka tožnika na poziv sodišča, ali glede na navedeno pri tožbi vztraja, ni odgovorila.

9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče 5. 3. 2019 obvestila, da je tožnik 2. 3. 2019 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej še dodatno opredeljevalo.

11. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

12. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.