Supreme Court dismisses appeal against detention order, upholding evidence assessment and recidivism risk. The court rejected claims of insufficient evidence and procedural violations. The decision affirms the lower courts' evaluation of the defendant's danger. The appeal was found to be based on irrelevant post-detention events. The court ruled that the detention order remains legally sound. The defendant's arguments regarding police conduct were dismissed. The court emphasized the proportionality of the detention measure. The case concerns the validity of a pre-trial detention order. The Supreme Court upheld the lower court's decision. The appeal was rejected due to lack of legal grounds.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Dokazna ocena vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi presega oceno o obstoju utemeljenega suma in je pridržana razpravljajočemu senatu oziroma sodniku posamezniku po opravljeni glavni obravnavi.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 1. 10. 2020 zoper obdolženega (tedaj osumljenega) J. H., zaradi utemeljenega suma storitve dveh kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ter kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, poškodovanja tuje stvari po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ-1, tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi oz. zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zagovornikove očitke ocenjuje za neutemeljene in predlaga zavrnitev zahteve. Nižji sodišči sta po njegovi oceni obširno in prepričljivo predstavili razloge za sklepanje o utemeljenosti suma, zagovornik pa uveljavlja tudi razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec povzema tudi razloge, ki sta jih sodišči navedli v obrazložitev ponovitvene nevarnost in ocenjuje, da sta slednji ustrezno utemeljili tudi vprašanje sorazmernosti pripora ter upravičeno zavrnili možnost milejšega ukrepa.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil le zagovornik, ki vztraja pri stališču, da utemeljen sum ni podan in dodaja, da je v preiskavi izveden dokaz obdolženca v bistvenem razbremenil. Zaradi uvedbe policijske ure pripor po njegovem mnenju ni več primeren ukrep, ocenjuje pa tudi, da med odrejenim priporom, njegovim trajanjem, težo dejanja in načinom poteka dosedanjega postopka ni več podanega sorazmerja.

B. 5. Vrhovno sodišče ne sprejema navedb vložnika, da v konkretni zadevi utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj ni podan. Iz razlogov sklepa preiskovalnega sodnika (tč. 8 do 9 sklepa) in zunajobravnavnega senata (tč. 4 sklepa) je razvidno, da je sodišče zaključek o obstoju zahtevanega dokaznega standarda oprlo na gradivo iz predkazenskega postopka, pri čemer zbranih dokazov v pravnomočnem sklepu ni le naštelo, temveč je njihovo vsebino tudi obširno povzelo. Pri presoji o tem, da naj bi bil storilec požigov dveh osebnih avtomobilov na S. v ... ter zažiga zabojnika za smeti na P. v ... prav obdolženec, se je sodišče oprlo predvsem na izjavo N. D., dano policiji dne 31. 7. 2020, ki naj bi se v relevantnem času družila z obdolžencem in njegovim takratnim dekletom. Presoja, da naj bi tudi tretje osebno vozilo v isti ulici mesec dni kasneje požgal obdolženec, pa poleg izjave A.T., dane policiji dne 29. 8. 2020, temelji še na posnetkih videonadzornih kamer z bližnjih objektov, ki naj bi med postankom ob vozilu, ki je neposredno za tem zagorelo, posnele prav obdolženca in T. Zbrano dokazno gradivo tudi po presoji Vrhovnega sodišča daje zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj.

6. Vložnik na drugi strani izpostavlja nekatere od dokazov, predvsem obdolženčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom, ki po njegovi presoji kažejo na drugačen potek dogodkov ob požigih vozil, pa tudi na sklep o tem, kdo je storilec. Ob tem ponuja svojo oceno verodostojnosti izjav N. D. in A. T. ter opozarja na neobstoječ motiv obdolženca in na – kot pravi sam – nekatere nelogičnosti, ki po vlagateljevi oceni izhajajo iz sosledja dogodkov, kot jih je ugotovil preiskovalni sodnik, oz. iz trditev obdolženca o prijateljevanju z uporabnikom požganega Porscheja. Primerja tudi videoposnetke in fotografije z različnih lokacij in dela svoje zaključke, da tisti, ki je odtujil razkužilo, ni mogel biti obdolženec, ker podrobnosti oblačil niso identične, ter navaja, da brez forenzičnih dokazov o obdolženčevi vpletenosti v očitana dejanja utemeljenost suma ni podana. Meni, da bi moral biti dokazni postopek dopolnjen s pridobitvijo telefonskih izpisov komunikacij N. D. ter podatkov o baznih postajah. Takšna dokazna ocena, ki je sicer identična navedbam v pritožbi in je zunajobravnavni senat nanje že odgovoril, presega oceno o obstoju utemeljenega suma in je pridržana razpravljajočem senatu oz. sodniku po opravljeni glavni obravnavi, vložnik pa z njo uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopusten (drugi odstavek 420. člena ZKP). Preverjanje obdolženčeve izjave, dane pred preiskovalnim sodnikom, da je bil ob vseh treh požigih vozil doma, bo predmet sodne preiskave, kakor je na podobne pritožbene navedbe vložniku pojasnil že zunajobravnavni senat (tč. 4 sklepa). Sicer pa dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, na presojo o obstoju utemeljenega suma v času odreditve pripora, torej za nazaj, ne morejo vplivati, zato je sklicevanje vložnika na izpovedbo A. T. z dne 22. 10. 2020, kot to izhaja iz vložnikove izjave na odgovor vrhovnega državnega tožilca, nerelevantno.

7. Iz razlogov sklepa preiskovalnega sodnika je jasno razvidno, da se nevarnost ponovitve kaznivih dejanj nanaša na povzročanje požarov, in ne morda na katero od drugih dejanj, ki se obdolžencu očitajo hkrati s požigi avtomobilov. Očitek vložnika, da ni jasno, pred kakšno ponovitveno nevarnostjo naj bi se z odrejenim priporom ščitila javni red in mir, je zato neutemeljen. Preiskovalni sodnik je v skladu z določbo 20. člena Ustave RS in uveljavljeno sodno prakso obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljil tako z okoliščinami objektivne kot subjektivne narave. Prve se nanašajo na vrsto, število in težo dejanj, ko naj bi obdolženec s povzročitvijo požarov ogrozil ne le varnost premoženja posameznikov, temveč tudi njihovo osebno varnost, subjektivne okoliščine pa se nanašajo na obdolženčeve osebne lastnosti ter na obnašanje ob domnevni povzročitvi požarov, predvsem na dan zadnje obravnavanega požiga, ko je grozil s požigom „cele S.“, obravnavala pa ga je tudi policija in mu izdala več plačilnih nalogov (tč. 10 sklepa preiskovalnega sodnika in tč. 5 sklepa zunajobravnavnega senata). Dejstvo, da se od zadnje obravnavanega dejanja s konca avgusta 2020 do odvzema prostosti obdolžencu ponovitvena nevarnost ni udejanjila, na presojo ne more imeti odločilnega vpliva, ker pogostost požigov glede na intenzivnost ogrožanja varnosti in premoženja ljudi, ki jo predstavlja tovrstno kaznivo dejanje, ni bistvenega pomena. Sploh pa je bilo ugotovljeno, da naj bi obdolženec v obdobju enega meseca zažgal kar tri osebna vozila, nazadnje pa še grozil, da bo zažgal celo ulico.

8. Očitek vložnika, da preiskovalni sodnik ni tehtal, zakaj hišni pripor ne bi preprečil ponovitvene nevarnosti, ni utemeljen. Vložnik se je namreč za to zavzemal že na pripornem naroku, preiskovalni sodnik pa je na podlagi obdolženčevega obnašanja ugotovil, da slednji ne spoštuje pravnega reda, predvsem policije in njenih navodil, zato je, na identične pritožbene navedbe zagovornika pa tudi zunajobravnavni senat, zavrnil možnost odreditve hišnega pripora. Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev tega ukrepa kot milejšega od pripora vezana na pričakovanje oz. na določeno stopnjo zaupanja obdolžencu, da tega režima ne bo kršil 1 . Na podlagi ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odnosu obdolženca do javnega reda in miru, tujega premoženja in varnosti ljudi, pa tudi do odredb in navodil policije, je ocena nižjih sodišč, da v tem trenutku ponovitvene nevarnosti z milejšim ukrepom ni mogoče preprečiti, povsem razumna. Da obdolženec še ni bil obravnavan za hujše kaznivo dejanje in da teče zoper njega zgolj še en kazenski postopek zaradi odtujitve „mobitela v sostorilstvu“, kakor navaja vložnik, je glede na zapisano nepomembno. Kolikor pa vložnik z navedbami o tem, da se obdolženec izobražuje, da bo potreboval novo operacijo, da pomaga v družinskem podjetju in je že dosedanji postopek pripomogel k temu, da je spoznal neprimernost svojih dejanj, zasleduje drugačno oceno o pričakovanju, da obdolženec milejšega ukrepa ne bo kršil, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Preiskovalni sodnik je opravil tudi presojo sorazmernosti v ožjem smislu. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno tehtanje, v katerem je bila med ciljem, ki ga zasleduje odreditev pripora, tj. zagotavljanje varnosti premoženja in osebne varnosti potencialnih oškodovancev, in posegom v obdolženčevo osebno svobodo, prednost dana prvemu, in sicer na podlagi števila, narave ter abstraktne in konkretne teže obdolžencu očitanih kaznivih dejanj (tč. 10 sklepa). Navedbe vložnika, da zoper obdolženca pred okrožnim sodiščem ne teče noben drug kazenski postopek, temveč le en zaradi odtujitve mobitela, so prav zaradi teže obravnavanih dejanj v zgoraj omenjenem tehtanju nepomembne.

10. V izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, vložnik navaja nekatere okoliščine, ki so nastale po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (dogajanje v priporu), v delu, v katerem polemizira z razmerami, ki so posledica širjenja covid virusa, pa odgovarja na predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora. Ker gre v obeh primerih za navedbe, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijanega pravnomočnega sklepa, jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C. 11. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo uveljavljanih kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 59808/2011 z dne 25. 1. 2012, XI Ips 53006/2014 z dne 5. 2. 2015, in druge.