Court dismisses appeal against involuntary psychiatric detention under Mental Health Act due to severe mental illness and danger.
Legislator summary
AI generatedThe High Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance order detaining a patient on a special ward under the Mental Health Act. The patient argued the detention was excessive and that they would recover outpatient, but the court found the detention necessary due to a severe manic episode and dangerous behavior. The court upheld the lower court's decision because the patient posed a grave threat to themselves and others, and no milder form of treatment was viable.
Legislator headnote
AI generatedZakon o duševnem zdravju (ZDZdr) 39. člen; 53. člen: A court may order involuntary detention on a special ward without consent when a person suffers from a mental disorder causing a significantly impaired reality test, is unable to control their conduct, and poses a grave danger to themselves or others, provided no milder form of assistance is sufficient.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pritožnik s svojim vedenjem hudo ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. To ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima pritožnik bistveno moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pridržani osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter da se oseba A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdalj do vključno 10.9.2020.
2. Zoper ta sklep se je pritožila pridržana oseba. Navaja, da so v sklepu navedene neresnice. Čas pridržanja je absolutno predolg. Prosi za ponovno obravnavo. Tam je tesnoben. Naprej se bo zdravil ambulantno in redno jemal zdravila.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr 1 ), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti.
5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke B. B. in zaslišanju pridržane osebe. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri pridržanem za manifestno manično poslabšanje bipolarne bolezni, do katerega je prišlo zaradi opustitve predpisane terapije že mesec in pol po zadnjem odpustu. Iz zdravstvene dokumentacije, ki so jo izvedenka, sodnica in odvetnik pridržane osebe na naroku dne 10.8.2020 pregledali, je izvedenka povzela, da je pritožnik pred sprejemom v psihiatrično ustanovo grozil s heteroagresijo, bil verbalno agresiven do mame in sovaščanov. Pritožnik v pritožbi ne pojasni, katera dejstva naj bi bila v sklepu ugotovljena napačno in ne ustrezajo resnici, zato na takšno pritožbeno navedbo ni mogoče podrobneje odgovoriti. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih okoliščin pravilno zaključilo, da pritožnik s svojim vedenjem hudo ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. To ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima pritožnik bistveno moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja.
6. Izvedenka je predlagala zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo enega meseca in sodišče prve stopnje je temu mnenju pravilno sledilo. Izvedenka je pojasnila, da terapija potrebuje vsaj dva tedna, da doseže vsaj delen učinek, v enem mesecu pa bi morala terapija doseči zadovoljiv učinek. Tudi pritožnik bi lahko v tem času dosegel že tolikšno kritičnost, da po odpustu v domačem okolju ne bi takoj opustil vse predpisane terapije, kar bi ponovno vodilo v akutno psihotično poslabšanje in ponovni sprejem. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da trajanje ukrepa ni upravičeno.
7. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Na podlagi mnenja izvedenke je zaključilo, da druge milejše oblike zdravljenja pri pritožniku ne pridejo v poštev, ker se ne bi mogel držati navodil in ne bi mogel zadovoljivo sodelovati.
8. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.
9. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku 2 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami
2 Ur. l. RS, št. 16/2019