Appeal dismissed; claim for invalid enforcement requires prior final rejection of objection.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected her lawsuit for declaring enforcement invalid. The plaintiff argued that a prior objection had become legally binding after a final rejection, yet the court found the relevant objection was still pending review. The court ruled that the procedural prerequisite for filing such a lawsuit was not met because the specific objection in question had not yet attained legal force.
Legislator headnote
AI generated59. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; 365. člen Zakona o pravdnem postopku: A debtor may file a lawsuit to declare enforcement invalid only if their objection has been finally rejected, and the facts relied upon by the court regarding that objection were disputed between the parties and concern the claim itself.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožnica naj sama krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Dolžnik s tožbo lahko zahteva ugotovitev, da je izvršba nedopustna, če je njegov ugovor pravnomočno zavrnjen (če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo z dne 18. 6. 2019, ker je ocenilo, da zanjo ni izkazala procesnih predpostavk - pravnomočno zavrnjenega sklepa o njenem ugovoru zoper sklep o izvršbi.
2. Proti sklepu se je tožnica pritožila, predlaga njegovo razveljavitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da je izkazala pogoje za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe, saj je o njeni pritožbi zoper sklep In 1624/2010 z dne 30. 11. 2018 Višje sodišče v Ljubljani že odločilo s sklepom II Ip 599/2019, s katerim jo je zavrnilo in izpodbijani sklep v II. točki potrdilo. S tem je zoper njo dovoljena izvršba postala res iudicata.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pojasnilo, da lahko dolžnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je izvršba nedopustna, če je njegov ugovor pravnomočno zavrnjen (če je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev). To slednje sploh ni sporno, saj tožnica (dolžnica) vsebinsko izvršbi nasprotuje zato, ker trdi, da za materin dolg kot njena dedinja v konkretnem primeru ne bi smela odgovarjati do višine podedovanega premoženja.
6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo o tožničinem ugovoru zoper sklep z dne 17. 12. 2018 odločeno s sklepom 31. 5. 2019 in da ta sklep v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bil pravnomočen. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, na katerega se sklicuje pritožba, je bilo odločeno le o pritožbi zoper ta sklep, in ne o ugovoru, in kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne gre za isto pravno sredstvo. Procesnih predpostavk za vloženo tožbo zato (še) ni, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
7. Tožničino pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep prvostopenjskega sodišča potrditi (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker s pritožbo tožnica ni uspela, sama krije stroške, ki so ji z njo nastali (1. odst. 154. čl. ZPP).