Court allows appeal against jurisdiction ruling, holding separate claims against solidarily liable parties do not merge jurisdiction.

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka glede odločitve o stvarni nepristojnosti v razmerju do prve tožene stranke razveljavi.

[JEDRO]

V pritožbenem postopku ni sporno, da je za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko Banko Slovenije, glede na navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru in se je v tem obsegu prvostopenjsko sodišče pravilno izreklo za nepristojno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da zgolj razlog, da sta stranki na pasivni strani toženi solidarno in zato materialni sospornici v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP, še ne predstavlja razloga za atrakcijo pristojnosti tudi za prvo toženo stranko.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) nadaljevalo prekinjeni postopek z 19. 12. 2019 in (II.) odločilo, da v tej zadevi za sojenje ni stvarno pristojno.

2. Zoper odločitev sodišča o stvarni nepristojnosti vlaga pritožbo prva toženka. Opozarja, da je izključna pristojnost po 9. členu Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) določena le za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, torej ko gre za odškodninsko varstvo po 350.a členu Zakona o bančništvu (ZBan-1). To pomeni, da se to določilo lahko uporablja le za odškodninske zahtevke zoper Banko Slovenije, ne pa tudi za druge pravne osebe, v konkretnem primeru prvo toženko. Razlaga pravil iz 191. člena ZPP za odločitev ni pomembna, saj se tudi v primeru solidarnih dolžnikov zahtevka lahko obravnavata ločeno. V konkretnem primeru se tudi morata, ker je za drugo toženko predpisan poseben postopek. Sodišče je napačno interpretiralo določilo 45. člena ZPSVIKOB, ki se nanaša le na postopke zoper drugo toženko. Za odločanje o postopku zoper prvo toženko je glede na vrednost spornega predmeta stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

3. Tožnica in druga toženka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik kot imetnik podrejenih obveznic od toženk zahteva plačilo v višini vplačanega zneska 20.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje. Zahtevek zoper prvo toženko gradi na obogatitveni podlagi ter trdi, da je zaradi nezakonitosti izrednega ukrepa odpadla pravna podlaga za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke, torej podrejenih obveznic z oznako X., in posledično pravni naslov ter je prva toženka neupravičeno obogatena za znesek v višini knjigovodske vrednosti vrednostnih papirjev. Zoper drugo toženko vlaga odškodninski zahtevek, saj je bilo njeno ravnanje ob izdaji odločbe o izrednih ukrepih nezakonito, zaradi česar je tožniku nastala škoda v višini vplačanih obveznic. Tožba je bila vložena 19. 12. 2016, torej pred uveljavitvijo ZPSVIKOB, ki je pričel veljati 19. 12. 2019.

6. ZPSVIKOB v 9. členu za sojenje v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega zakona, kot izključno pristojno določa Okrožno sodišče v Mariboru, v prehodnih določbah (45. člen) pa še ureja, da se mora sodišče, ki vodi postopek, v katerem so vložene tožbe s tožbenimi zahtevki, ki se ob uveljavitvi tega zakona vodijo zoper Banko Slovenije, in ni pristojno sodišče v skladu s tem zakonom, v dveh mesecih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti s sklepom izreči za nepristojno ter po pravnomočnosti zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Če tožba vsebuje več zahtevkov in se je sodišče v skladu s tem zakonom izreklo za nepristojno le za nekatere, pošlje pristojnemu sodišču kopijo tožbe, samo pa nadaljuje odločanje o zahtevkih, za katere je pristojno.

7. V pritožbenem postopku ni sporno, da je za odločanje o zahtevku zoper drugo toženko, torej Banko Slovenije, glede na prej navedene določbe ZPSVIKOB pristojno Okrožno sodišče v Mariboru in se je v tem obsegu prvostopenjsko sodišče pravilno izreklo za nepristojno. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da zgolj razlog, da sta stranki na pasivni strani toženi solidarno in zato materialni sospornici v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP še ne predstavlja razloga za atrakcijo pristojnosti tudi za prvo toženo stranko. ZPSVIKOB že v 1. členu, ki opredeljuje njegovo uporabo, omejuje vpliv tega zakona na postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, na tiste, v katerih nekdanji imetniki na podlagi 350.a člena ZBan-1 uveljavljajo zahtevke, da jim Banka Slovenije povrne škodo, ki naj bi nastala zaradi učinkov njene odločbe, torej na zahtevke zoper Banko Slovenije in ne morebitne poslovne banke. Ob tem se morajo postopki, v katerih se uveljavlja odškodninsko varstvo po 350.a členu Zban-1, voditi le v skladu s postopkom, ki ga določa ZPSVIKOB (3. člen tega zakona), pri čemer se uporabljajo pravila postopka v gospodarskih sporih (8. člen tega zakona). Gre torej za povsem specialno zakonsko ureditev v razmerju med imetniki podrejenih obveznic in Banko Slovenije, ki se zgolj zaradi solidarno vtoževane terjatve na prvo toženko ne more raztezati. Solidarni dolžniki namreč praviloma niso enotni sosporniki, saj solidarna obveznost še ne pomeni iste pravne podlage, kar velja tudi v konkretnem primeru. V primerih solidarne obveznosti obveznost preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali z izplačilom delnih izpolnitev več solidarnih dolžnikov, sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, pa upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika, tako da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, k plačilu katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik. Zahtevka se torej lahko obravnavata ločeno, tudi na različnih stvarno pristojnih sodiščih, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

8. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 45. člen ZPSVIKOB v povezavi s 191. členom ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša na odločitev o (ne)pristojnosti glede sojenja v razmerju do prve tožene stranke, razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).