Supreme Court dismisses appeal on court fees as first-instance court already ruled, denying further appeal rights.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Če je o vprašanjih v zvezi s taksami že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Ob tem lahko Vrhovno sodišče glede na okoliščine tega primera tudi doda, da je pravico do pritožbe stranka že imela in jo je tudi izkoristila, saj je o pritožbi že (enkrat) bilo odločeno po višjem sodniku Upravnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče je s plačilnim nalogom I U 175/2020-3 z dne 6. 2. 2020 tožeči stranki (v nadaljevanju pritožnica) naložilo, da v roku 15 dni od vročitve plačilnega naloga plača sodno takso za tožbo v tem upravnem sporu v višini 148,00 EUR. Pritožnica je zoper plačilni nalog vložila ugovor, o katerem je Upravno sodišče odločilo po višji sodnici in ugovor zavrnilo.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje, ki ga je izdala višja sodnica, se pravočasno pritožuje pritožnica in navaja, da je plačilni nalog izdala nepooblaščena oseba (vpisničarka) ter da je plačilni nalog vsebinsko nepopoln. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pravno podlago za odločanje v sodnem postopku v obravnavani zadevi predstavlja tretji odstavek 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker 82. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) 1 celovito ureja dopustnost pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, se torej (upoštevaje 22. člen ZUS-1) glede postopka in pravnega sredstva v obravnavani zadevi uporabljajo določbe ZUS-1.

5. Upravno sodišče je o ugovoru odločilo po višji sodnici tega sodišča.

6. Zaradi uporabe ZUS-1 je nadaljnje vprašanje, ali ta narekuje uporabo 82. člena ZUS-1 tako, da je zoper sklep sodišča prve stopnje, ki se nanaša na sodne takse (sklep, izdan na podlagi ZST-1), mogoča pritožba.

7. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem vprašanjem v sklepu I Up 175/2018 z dne 6. 3. 2019 in I Up 117/2019 z dne 27. 8. 2019 odločilo, da pritožba zoper takšen sklep ni dovoljena. Ob tem je pojasnilo, da so se v upravnem sporu pritožbe zoper sklepe v zvezi s plačilom sodnih taks sicer v posameznih primerih obravnavale po vsebini (npr. sklep I Up 485/2009 z dne 10. 6. 2010, I Up 258/2017 z dne 7. 2. 2018). Vendar pa to ne ovira razvoja pravnega stališča in prakse Vrhovnega sodišča, kot izhaja iz predmetne odločitve.

8. V obrazložitvi omenjenih sklepov je Vrhovno sodišče navedlo, da iz teleološke in sistemske razlage ZUS-1 izhaja, da je zakon omejil pravna sredstva na Vrhovno sodišče tako, da se najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) tudi v upravnem sporu ne obremenjuje z zadevami, ki ne ustrezajo njegovi temeljni funkciji. S tega vidika je omejitev pravnih sredstev zoper sklepe Upravnega sodišča razumno in ustavno dopustno omejena. Pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o vprašanjih v zvezi s taksami že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Ob tem je glede na okoliščine primera dodalo, da je pravico do pravnega sredstva stranka že imela in jo je izkoristila, saj je o ugovoru že bilo odločeno po višjem sodniku Upravnega sodišča. Glede na navedeno je zaključilo, da ni videti vprašanj ustavnosti ureditve 82. člena ZUS-1, temveč je treba izhajati iz vsebine, ki mu jo dajejo ustaljene metode razlage prava. Že po jezikovni metodi pa je jasno, da v primeru odločanja o plačilnem nalogu ne gre niti za sklep, zoper katerega bi ZUS-1 določal pravico do pritožbe (prvi odstavek 82. člena ZUS-1), z njim pa se tudi ne onemogoča nadaljnji postopek v upravnem sporu (drugi odstavek 82. člena ZUS-1). V navedenih zadevah Vrhovnega sodišča, ki sta se nanašali na odlog plačila sodne takse oziroma oprostitev plačila sodnih taks, je bilo ugotovljeno, da zoper tak sklep zakon torej pravice do pritožbe ne določa. Enako pa velja tudi za druge sklepe, izdane na podlagi ZST-1.

9. Navedena stališča tako pomenijo, da pritožba v konkretnem primeru ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

10. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da je pritožnica sicer ravnala v skladu z danim pravnim poukom in zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo. Vendar ji napačen pravni pouk izpodbijanega sklepa ne more dati več pravic, kot ji gredo po zakonu.

11. O zadevi je odločal sodnik posameznik na podlagi prvega odstavka 366. a člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ta določa, da o pritožbi zoper sklep odloči sodnik posameznik.

1 V 82. členu ZUS-1 je določeno: "(1) Sklep se lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon.

(2) Zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, je dovoljena posebna pritožba, če ta zakon ne določa drugače."