Appeal against psychiatric detention order dismissed due to lack of finality and insufficient evidence of necessity.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnika zadržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovi morebitni pritožbi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje A. A. v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in odločilo, da se ga zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... za obdobje šestih tednov, najdlje do 10.8.2020.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila pridržana oseba po odvetniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in postopek zoper pritožnika ustavi ter se ga nemudoma odpusti iz ustanove, v kateri je pridržan. Navaja, da niso izpolnjeni zakonski znaki, ki so predpisani za izvedbo ukrepa, ki je bil odrejen pritožniku. Iz obrazložitve sklepa ni jasno razvidno, zakaj je sodišče pritožniku izreklo odrejeni ukrep oziroma je utemeljitev sodišča neobrazložena in se jo posledično ne da preizkusiti.

Iz obrazložitve sklepa ni razvidna podlaga, na podlagi katere je bila pritožniku postavljena diagnoza shizoafektivna motnja, manični tip F 25.0. Zato se sklepa ne da preizkusiti. V nasprotju z v sklepu zapisano diagnozo izvedenca je sodišče stanje pritožnika presojalo na temelju neobstoječe in z ničemer podprte diagnoze - bipolarne motnje. Z ničemer ni mogoče potrditi mnenja izvedenca in sodišča, da ima pritožnik bistveno moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Takšne ugotovitve so podane brez opore v dokazih, predvsem brez opore v zdravstveni dokumentaciji pritožnika.

Podane so pavšalno in brez utemeljitve. Pritožnik izpodbija navedbe izvedenca in sodišča, da naj bi bil nasilen, da naj bi grozil osebju, da naj bi govoril, da bo vse pobil, da naj bi se močno upiral policijski intervenciji, da naj bi imel pri sebi nož, klešče in kladivo. Vsa navedena dejstva niso podprta z dokazi. Niti izvedenec niti sodišče nista prepričljivo pojasnila, zakaj vzrokov domnevne motnje in ogrožanja naj ne bi bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot zgolj z zadržanjem pritožnika na oddelku pod posebnim nadzorom.

Nesorazmeren in prekomeren je tudi čas, za katerega je bil pritožniku odrejen izrečeni ukrep, iz obrazložitve sklepa pa ni jasno razvidno, zakaj naj bi bil potreben tako dolgotrajen poseg v pritožnikovo osebno svobodo, takšni razlogi pa niso razvidni niti iz izvedenskega mnenja. Sklepa se zato ne da preizkusiti. V izpodbijanem sklepu niso jasno in konkretno navedeni razlogi za ugotovitve, da bi se brez ustrezne terapije zdravstveno stanje pritožnika še poslabševalo in da ne bi bil sposoben funkcioniranja, prav tako pa ne razlogi, na podlagi katerih so podani zaključki, da naj bi pritožnik v sedanjem stanju oziroma neizbežno ob nadaljnjem poslabšanju bolezni predstavljal grožnjo sebi, domačim in naključnim osebam.

Sodišče zmotno navaja, da po razlagi izvedenca kot strokovno usposobljene osebe gre za običajen razvoj bolezni brez zdravljenja v smeri vse večje razvrtosti, v kateri taki bolniki prihajajo v vse večje konflikte z okolico. Takšnih ugotovitev izvedenec ni podal. Prav tako ni pojasnil, da so te motnje dobro obvladljive z ustreznimi zdravili in da se brez njih stanje drastično poslabšuje. Izvedenec z ničemer ni jasno opredelil nobenega izmed pogojev, ki so potrebni za izrek izpodbijanega ukrepa oziroma so ti pogoji v izvedenskem mnenju le pavšalno omenjeni in navedeni.

Mnenje je podal na podlagi napačnega in neobstoječega dejanskega stanja glede obnašanja pritožnika. Pritožnik namreč zanika, da bi bilo njegovo obnašanje takšno, kot ga povzema izvedenec in nato tudi sodišče.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr 1 ), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 2 ) niso podane.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenca mag. B. B. in zaslišanju zadržane osebe. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zadržani osebi postavljena diagnoza shizoafektivna motnja, manični tip F 25.0. in da je zaradi prenehanja jemanja psihiatrične medikamentozne terapije prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.

Pritožnik utemeljeno navaja, da izvedenec v svojem izvedenskem mnenju ni omenil bipolarne motnje, zato je zapis sodišča o tem, kaj je značilno za osebe s takšno motnjo, odveč. Bistvena pa je ugotovitev izvedenca, da je pri zadržani osebi podana shizoafektivna motnja, manični tip F 25.0., kar je povzelo tudi sodišče v sklepu. Izvedenec je takšno diagnozo postavil na podlagi vpogledane zdravstvene dokumentacije in pregleda zadržane osebe, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti takšne ugotovitve izvedenca. Odvetnik zadržane osebe na mnenje izvedenca po njegovem zaslišanju ni imel pripomb, zato izvedenec svojega zaključka tudi ni podrobneje obrazložil.

Iz zdravstvene dokumentacije, ki so jo izvedenec, sodnica in odvetnik zadržane osebe na naroku dne 29.6.2020 pregledali, je izvedenec tudi povzel, da se je pritožnik pred sprejemom v psihiatrično ustanovo doma nenavadno vedel, da je prihajalo do groženj in fizičnih konfliktov z osebjem DSO, kjer je od mame zahteval denar. Prav tako je navedel, da je pritožnik zadnje tedne klical v DSO in grozil osebju, na dan sprejema je v istem DSO govoril, da bo vse pobil. Potrebna je bila intervencija več policijskih ekip, saj se je pritožnik močno upiral, pri sebi pa je imel nož in kladivo.

Sodišče je tako na podlagi navedenih okoliščin pravilno zaključilo, da pritožnik s svojim vedenjem hudo ogroža svoje zdravje in zdravje drugih. To ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima pritožnik bistveno moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja. Zaradi neobvladovanja svojega vedenja je bila potrebna uvedba posebnih varovalnih ukrepov. Da je pri sebi v času obiska DSO imel kladivo in klešče, je v zaslišanju potrdil tudi pritožnik, čeprav sedaj zanika, da bi se nasilno vedel. Odvetnik pritožnika na naroku ni imel pripomb na mnenje izvedenca, kjer je ta povzel dogajanje v DSO oziroma ni zahteval pojasnitve, na podlagi katerih dokazov je izvedenec podal svoje ugotovitve.

Zato sedaj niso prepričljive trditve pritožnika, da sodišče in izvedenec za svoje ugotovitve nista imela nobene dokazne podlage in da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da izvedenec res ni dobesedno povedal, da gre za običajen razvoj bolezni brez zdravljenja v smeri vse večje razvrtosti, v kateri taki bolniki prihajajo v vse večje konflikte z okolico. Prav tako ni dobesedno povedal, da so te motnje dobro obvladljive z ustreznimi zdravili in da se brez njih stanje drastično poslabšuje. V bistvenem pa je bilo njegovo mnenje enako, saj je povedal, da je do poslabšanja psihičnega zdravstvenega stanja pri pritožniku prišlo ravno zaradi prenehanja jemanja medikamentozne terapije, posledično pa do konfliktov, ki jih je izvedenec opisal. Prav tako pa je navedel, da je ob ustrezni medikamentozni terapiji pričakovati izboljšanje psihičnega zdravstvenega stanja.

7. Izvedenec je predlagal zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo šestih tednov proti volji zadržane osebe in sodišče prve stopnje je temu mnenju pravilno sledilo. Izvedenec je pojasnil, da je v tem času ob ustrezni medikamentozni terapiji pričakovati izboljšanje psihičnega zdravstvenega stanja. Pritožba neutemeljeno navaja, da trajanje ukrepa ni upravičeno in da odločitev sodišča ni dovolj obrazložena.

8. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenca tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Na podlagi mnenja izvedenca je zaključilo, da druge milejše oblike zdravljenja pri pritožniku ne pridejo v poštev, saj potrebuje 24 urni nadzor, nadzor nad jemanjem medikamentozne terapije ter nadaljnjo diagnostično obdelavo, kar je možno le na oddelku pod posebnim nadzorom.

9. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

10. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku 3 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnika zadržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovi morebitni pritožbi. 4

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami

2 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

3 Ur. l. RS, št. 16/2019

4 Primerjaj odločitvi VSL I Cp 2086/2014, VSL I Cp 1757/2015