Appeal dismissed; prosecution time-barred as fraud occurred on 2004, not 2011, per criminal law.

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca se zavrne.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR.

[JEDRO]

Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je "spravljanje v zmoto" znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.

Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok.

Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.

Glede na določilo 3. točke 111. člena KZ je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je pregon za kaznivo dejanje zastaral dne 27. 10. 2014, ob ugotovitvi, da v tem času ni prišlo do pretrganja zastaranja. Zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca je bila vložena več kot 5 let po preteku 10-letnega roka od storitve kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljena zaradi kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1.

Odločilo tudi je, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebne izdatke osumljencev.

2. Zoper takšen sklep vlagajo pritožbo pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da uvede preiskavo zoper oba osumljenca, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene pravne zaključke, ki jih je tudi prepričljivo obrazložilo.

5. Strinjati se je z zaključki prvostopenjskega sodišča v točki 4 izpodbijanega sklepa, da je potrebno glede na določilo 7. člena KZ-1, uporabiti Kazenski zakon (KZ), ki v 9. členu opredeljuje čas storitve kaznivega dejanja. Iz izreka opisa kaznivega dejanja očitanega osumljencema pa izhaja, da naj bi delovala 27.10.2004, ko naj bi, s prikrivanjem dejanskih okoliščin, spravila v zmoto sodno osebje izvršilnega oddelka na Okrajnem sodišču v Kočevju, torej je s tem dnem, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pričel teči zastaralni rok, pri čemer je „ spravljanje v zmoto“ znak kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ.

Glede na to, da je kazenskopravna teorija za čas storitve kaznivega dejanja sprejela t.i. delovnostno teorijo so zato neupoštevne pritožbene navedbe, da je škoda nastala s prodajo nepremičnine dne 31.3.2011 in zato šele od tedaj dalje teče zastaralni rok.

6. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, saj v izreku navedena premoženjska škoda predstavlja tržno vrednost nepremičnine po cenitvi sodnega cenilca z dne 5. 12. 2006 kot veliko premoženjsko škodo, zato je pravilna pravna opredelitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ.

7. Glede na določilo 3. točke 111. člena KZ je pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča v točki 6 izpodbijanega sklepa, da je pregon za kaznivo dejanje zastaral dne 27. 10. 2014, ob ugotovitvi, da v tem času ni prišlo do pretrganja zastaranja. Zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca je bila vložena več kot 5 let po preteku 10-letnega roka od storitve kaznivega dejanja.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ker pooblaščenci oškodovanca kot tožilca s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s taksno tarifo 7409.