Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sklep II DoR 322/2020 ECLI:SI:VSRS:2020:II.DOR.322.2020 AI generated

Supreme Court dismisses revision application as statutory conditions for admissibility were not met.

Case Number VSRS Sklep II DoR 322/2020
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the plaintiff's application for permission to file a revision against the second-instance judgment. The plaintiff argued that the defendant failed to maintain a safe path free of sand, claiming the court erred in assessing the defendant's liability as a business entity. The court determined that the specific conditions outlined in Article 367a of the Civil Procedure Act were not satisfied to warrant a review of the case.

Legislator headnote

AI generated

Article 367a paragraph 1 of the Civil Procedure Act; Article 367c paragraph 2 of the Civil Procedure Act: A revision application is inadmissible if the Supreme Court finds that the conditions for its admissibility, such as the expectation of a decision on a legally important issue, are not met.

Keywords

AI generated
revision application admissibility conditions Civil Procedure Act liability assessment path maintenance business entity duty legal certainty

Cited Legislation

AI generated
Article 367a paragraph 1 of the Civil Procedure Act
Article 367c paragraph 2 of the Civil Procedure Act
Article 324 paragraph 7 of the Civil Procedure Act

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso izpolnjeni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnici plačati 33.456,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018 dalje. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga tožnica predlog za dopustitev revizije. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj:

1) Ali droben, gladek, okrogel pesek premera 0,5 cm v površini približno 0,5 m x 0,7 m na asfaltni površini, ki bistveno odstopa od ostale pohodne površine (na kateri peska ni bilo) predstavlja povečano nevarnost oziroma nevarno stvar, upoštevaje dejstvo, da je tožnica po tej poti 18 let hodila vsakodnevno v službo in iz nje, pa do nezgode peska ni bilo na parkirišču in se ni zgodilo nič takega, kar se je zgodilo tožnici, pri hoji pa se je izogibala železnega jaška in peska ni opazila?

2) Ali je v konkretnem primeru in konkretnih okoliščinah podana subjektivna oziroma krivdna odgovornost zavarovanca toženke, ki je gospodarski subjekt in bi moral ravnati kot dober gospodar in površino kot njen lastnik in upravljalec čistiti tako, da do padca in poškodb tožnice ne bi prišlo?

3) Ali je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo kršilo pravila glede opredelitve in upoštevanja profesionalne skrbnosti zavarovanca tožene stranke, ki je gospodarski subjekt, v zvezi z opustitvijo dolžnega ravnanja – čiščenja peska?

4) Ali pohodna površina in pesek na njej v konkretnih okoliščinah ustrezata standardu normalne pohodne površine?

5) Ali je v konkretnem primeru pravilna odločitev sodišča, da ni podana objektivna in krivdna odgovornost zavarovanca toženke?

4. V utemeljitvi predloga navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo pri presoji, da pesek na asfaltni površini ne pomeni nevarne stvari. Sodišče ni upoštevalo konkretnih dejstev – da je šlo za gladek, majhen in okrogel pesek na majhni asfaltni površini 0,5 x 0,7 m, ki bistveno odstopa od ostale površine; da tožnica ni vedela, da se tam nahaja pesek in da peska ni pričakovala, saj je 18 let hodila po isti poti do parkiranega vozila, pa do nezgode peska ni bilo na parkirišču in se ni zgodilo nič podobnega; ter da se je pri hoji izogibala železnemu jašku in peska ni opazila. Nezakonita je tudi odločitev, da subjektivna odgovornost zavarovanca toženke ni podana. Sodišče ni upoštevalo, da je zavarovanec gospodarski subjekt in je njegova odgovornost strožja, saj bi moral pohodne površine vzdrževati kot dober gospodar in jih peska očistiti. Sodišče ni upoštevalo, da je po tožničinem padcu sprejel dodatne ukrepe in sedaj asfaltno površino čisti s pometalcem. Če bi jo tako čistil že ob škodnem dogodku, do njega ne bi prišlo. Ker je pritožbeno sodišče brez ustrezne podlage naredilo zaključek, da tehnologija čiščenja ni toliko pomembna kot frekvenca, namesto da bi štelo za priznano, da je po nezgodi zavarovanec začel čistiti s pometalcem, je kršilo drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in tožničino pravico do izjave. Odločitev odstopa od primerljive sodne prakse, npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 586/2002, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je podana odgovornost lastnika zaradi padca na tlakovani pešpoti, ker tožnici zaradi posedenih plošč ni bilo zagotovljeno varno gibanje po njej, ob ugotovljenem dejstvu, da so bile posedene plošče relativno dobro vidne.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).