Appeal dismissed; involuntary psychiatric treatment without consent requires strict legal conditions not met here.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Niso izpolnjeni pogoji za zadržanje A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Ni dvoma, da je pri njem že več let prisotna shizoafektivna motnja, zaradi katere se zdravi, vendar je po mnenju izvedenke ob ustrezni terapiji psihotična simptomatika že izzvenela do take mere, da pri njem ni več motena presoja realnosti in je zadovoljiva tudi njegova sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, znakov pomembno izraženega ogrožanja pa tudi ni ugotovila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. odpusti z zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike X. Pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov mu je omejilo.

2. Proti temu sklepu se pritožuje oče A. A. Navaja, da je sodišče njegovemu sinu izreklo ukrep zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve že v začetku junija 2020, zato ga preseneča odločitev sodišča, saj meni, da je ta sklep še vedno veljaven in bi moral biti sin še vedno na oddelku pod posebnim nadzorom. Izpostavlja, da je bil sin zaradi dodatnih zdravniških zapletov med postopkom psihiatričnega zdravljenja prestavljen na Infekcijsko kliniko, Intenzivno prvo pomoč in v Bolnico P. za skoraj en mesec. V tem času so mu zaradi hudih zapletov v osnovnem zdravljenju zdravila ukinili oziroma terapijo prilagodili zdravstvenemu stanju. Meni, da je mnenje izvedenke v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, ki je objektiven dokaz o tem, kakšno je sinovo stanje ter da bi morala upoštevati mnenje lečečih psihiatrov. Šele ko bo terapija dokončno določena, bosta z ženo lahko sodelovala pri tem, da bo sin jemal zdravila, kot to počneta že 25 let. V takšnem stanju, kot je sin sedaj, pa ne moreta prevzeti te odgovornosti. Pritožnik še pojasnjuje, da je sin trenutno na odprtem oddelku, ker sta ga z ženo ob sodelovanju zdravnikov uspela prepričati, da je nadaljnje zdravljenje v njegovo korist, vendar takšno odločitev lahko vsak hip spremeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni hud poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), kot ene od temeljnih človekovih pravic. Takšno „prisilno“ zdravljenje se izvaja samo pod pogoji, ki jih določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr) 1 , z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas ter v postopku, ki ga določa ta zakon.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi pred odločitvijo o odpustu A. A. z zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike X v celoti in pravilno izvedlo postopek po določbah, ki veljajo za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih (53. do 68. člen ZDZdr). Skladno z določbo 62. člena ZDZdr je na naroku v oddelku pod posebnim nadzorom zaslišalo A. A. v prisotnosti njegovega odvetnika. Odločitev torej temelji na neposrednem stiku in pogovoru sodišča z osebo (46. člen ZDZdr). Tako kot predpisuje zakon (5. odst. 62. člena ZDZdr), je bila na zaslišanju prisotna tudi izvedenka psihiatrične stroke, ki je podala po pregledu medicinske dokumentacije mnenje o njegovem zdravstvenem stanju. Na tej podlagi je dovolj zanesljivo ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji za zadržanje A. A. na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Ni dvoma, da je pri njem že več let prisotna shizoafektivna motnja, zaradi katere se zdravi, vendar je po mnenju izvedenke ob ustrezni terapiji psihotična simptomatika že izzvenela do take mere, da pri njem ni več motena presoja realnosti in je zadovoljiva tudi njegova sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, znakov pomembno izraženega ogrožanja pa tudi ni ugotovila. Pritožbeno sodišče v pravilnost mnenja izvedenke nima pomislekov. Zato na podlagi korektne, jasne in dosledne utemeljitve odločitve prvostopenjskega sodišča tudi po proučitvi in tehtanju pritožbenih navedb ocenjuje, da za izrek ukrepa pridržanja na zdravljenju brez soglasja ni zakonskih pogojev.

6. Pritožba nima prav, ko trdi, da naj bi bil sklep prvostopenjskega sodišča, izdan v juniju 2020, še vedno v veljavi. Kot izhaja iz sklepa Pr 000/2020 z dne 10. 6. 2020, je sodišče prve stopnje takrat izreklo ukrep zadržanja na zdravljenju, a ga je omejilo časovno najdalj do vključno 10. 7. 2020. V ostalem pa pritožbene navedbe ne temeljijo na nobenem strokovnem argumentu, pač pa na subjektivnem prepričanju očeta zadržane osebe, da psihiatričnega zdravljenja v bolnišnici sin še ne bi smel prekiniti, ter (sicer razumljivi) skrbi, da starša še nista sposobna ustrezno poskrbeti za sina. To pa ni oziroma ne more biti argument za njegovo zadržanje na zdravljenju brez privolitve.

7. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Uradni list št. 77/08 s spremembami.