Supreme Court allows review of naturalization regulation clause regarding income receipt period requirements.

Revizija se dopusti glede vprašanja o neustavnosti in nezakonitosti prvega odstavka 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja o neustavnosti in nezakonitosti prvega odstavka 3. člena Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Piran, št. 213-13/2018-27 z dne 30. 5. 2018, s katero je bila tožniku zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2. Upravno sodišče je v sodbi presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), in sicer da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Ugotovilo je, da 3. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba) izrecno in natančno določa obdobje prejemanja dohodkov iz delovnega razmerja za določen čas vsaj dve leti neprekinjeno, kot obdobje, ki mora preteči, da prosilec izpolnjuje pogoj iz 4. točke 10. člena ZDRS. Tožnik je prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil 23. 2. 2018, torej bi moral izkazati prejemanje dohodkov na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 23. 2. 2016, česar pa tožniku ni uspelo. Po presoji Upravnega sodišča je neutemeljen tožnikov ugovor, da izpolnjuje ta pogoj, ker ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2017 do vsaj 31. 10. 2019, torej skupaj za več kot dve leti. Glede na to, da je Vlada Republike Slovenije določila merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke 10. člena ZDRS na podlagi zakonskega pooblastila in da je po mnenju Upravnega sodišča dvoletni rok primeren in sorazmeren, Vlada ni ravnala v nasprotju z danim pooblastilom. Zato po presoji Upravnega sodišča niso podani pogoji za uporabo instituta exceptio illegalis.

3. Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi pomembnih pravnih vprašanj, glede katerih ni sodne prakse Vrhovnega sodišča.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu tožnika za dopustitev revizije v tem obsegu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Tožnik opozarja, da je pogoj zagotovljenosti sredstev za preživljanje že za dve leti pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določen le v Uredbi, kar je v očitnem nasprotju z 2. členom in tretjim odstavkom 153. člena Ustave Republike Slovenije. ZDRS namreč kot pogoj določa, da ima prosilec zagotovljena potrebna sredstva (za bodoče preživljanje), Uredba pa v 3. členu to spreminja v pogoj, da je prosilec taka sredstva prejemal že dve leti pred vložitvijo prošnje. Gre za pomembno pravno vprašanje razlage prvega odstavka 3. člena Uredbe z vidika skladnosti z zakonskim pooblastilom in navedenimi določbami Ustave Republike Slovenije. Navedeno vprašanje je pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse v vseh primerih, ko prosilec ne izkaže, da je imel zahtevana sredstva za preživljanje zagotovljena že dve leti pred vložitvijo prošnje (ima pa zagotovljena sredstva za bodoče preživljanje), o njem pa Vrhovno sodišče še ni odločalo.