Appeal court rules that costs of tax collection proceedings are part of litigation costs and must be borne by the unsuccessful party.

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da sedaj glasi:

„Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene in revizijske stroške v postopku zaradi plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Pg 275/2014 z dne 30. 6. 2017.“

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

[JEDRO]

Postopek izterjave sodne takse je samostojen postopek, ki vsebinsko sicer ni del pravdnega postopka, vendar pa teče znotraj tega postopka in brez dvoma zaradi tega postopka. Stroški, nastali tožeči stranki v zvezi z njeno taksno obveznostjo, nanašajočo se na obravnavani postopek, predstavljajo zato del pravdnih stroškov. Upoštevaje navedeno okoliščina, da so stroški, ki so predmet obravnavanja izpodbijane odločitve, nastali tožeči stranki v postopku izterjave sodne takse, tovrstnim stroškom ne jemlje narave pravdnih stroškov, zaradi česar ti stroški predstavljajo del pravdnih stroškov.

Prav tako ni nobene podlage za ločevanje doseženega uspeha strank v postopku o glavni stvari in v postopku izterjave sodne takse, še posebej ob dejstvu, da je po Zakonu o sodnih taksah v postopku izterjave sodne takse vzpostavljeno neposredno razmerje med stranko kot taksnim zavezancem in državo in ne med pravdnima strankama. Temu ustrezno je odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v postopku izterjave takse, podvržena splošnim pravilom o povrnitvi pravdnih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožeči stranki v postopku s sodno takso za pritožbo priznajo stroški v znesku 1.098,97 EUR (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.098,97 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sprejme odločitev, da tožeča stranka nosi svoje stroške, podrejeno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da izpodbijani sklep problem stroškov pravde kot izdatkov, nastalih med postopkom, očitno in neutemeljeno loči na problem „glavne stvari“ in „postopek s sodno takso za pritožbo“. Takšno ločevanje pa nima pravne podlage, če se upošteva ureditev po 12. Poglavju Zakona o pravdnem postopku. Nobenega dvoma ni, da je prepir, ki je nastal zaradi nasprotovanja tožeče stranke do izdanega plačilnega naloga z zavezo plačila sodne takse, razmerje zgolj med tožečo stranko in Republiko Slovenijo, ki je sicer upravičenec do sredstev iz plačanih sodnih taks, ali pa eventualno tudi sodišča, ki je plačilni nalog izdalo. Tožena stranka s tem nima nobenega stika in je zato neutemeljeno, celo nerazumno, da se jo v njenem uspehu glede glavne stvari v pravdi obremenjuje za strošek, ki je nastal iz prepira med tožečo stranko in sodiščem oziroma Republiko Slovenijo v obravnavi taksnega problema. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu so stroški tožeče stranke, nastali v pritožbenem in revizijskem postopku v zvezi s taksno obveznostjo tožeče stranke za pritožbo zoper sodbo. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, opirajoč se na prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sprejelo z obrazložitvijo, da tožeča stranka v postopku o glavni stvari ni uspela, je pa uspela v postopku s sodno takso za pritožbo, zaradi česar je po načelu uspeha pravdne stroške tožeče stranke v postopku s sodno takso dolžna plačati tožena stranka.

5. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja materialnopravno zmotnost izpodbijane odločitve.

6. Prvi odstavek 151. člena ZPP določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom in zaradi postopka.

7. Postopek izterjave sodne takse je samostojen postopek, ki vsebinsko sicer ni del pravdnega postopka, vendar pa teče znotraj tega postopka in brez dvoma zaradi tega postopka. Stroški, nastali tožeči stranki v zvezi z njeno taksno obveznostjo, nanašajočo se na obravnavani postopek, predstavljajo zato del pravdnih stroškov. Upoštevaje navedeno okoliščina, da so stroški, ki so predmet obravnavanja izpodbijane odločitve, nastali tožeči stranki v postopku izterjave sodne takse, tovrstnim stroškom ne jemlje narave pravdnih stroškov, zaradi česar ti stroški predstavljajo del pravdnih stroškov.

8. Prav tako ni nobene podlage za ločevanje doseženega uspeha strank v postopku o glavni stvari in v postopku izterjave sodne takse, še posebej ob dejstvu, da je po Zakonu o sodnih taksah v postopku izterjave sodne takse vzpostavljeno neposredno razmerje med stranko kot taksnim zavezancem in državo in ne med pravdnima strankama. Temu ustrezno je odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v postopku izterjave takse, podvržena splošnim pravilom o povrnitvi pravdnih stroškov.

9. Temeljno pravilo pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je dosežen uspeh s tožbo (154. člen ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

10. V obravnavanem gospodarskem sporu je odločitev o tožbenem zahtevku pravnomočno zavrnjena. Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, je edina pravilna stroškovna odločitev o njenih stroških, nastalih v pritožbenem in revizijskem postopku v zvezi s plačilom sodne takse, da jih je dolžna nositi sama. Temu v prid nenazadnje govori tudi določba tretjega odstavka 168. člena ZPP, po katerem mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks, plačati nasprotnik stranke, vendar le, če je stranka, oproščena plačila taks, v postopku uspela.

11. Končno je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je odločalo o reviziji zoper sklep tukajšnjega sodišča I Cpg 213/2018 z dne 25. 7. 2018, odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (čeprav je bila sicer v času odločanja o reviziji končna odločitev že pravnomočna) z obrazložitvijo, da je odločitev o pravdnih stroških celega postopka odvisna od uspeha strank v njem, zato je revizijsko sodišče pridržalo odločanje o stroških revizijskega postopka za končno odločbo v tem gospodarskem sporu.

12. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo s sprejemom odločitve, da tožeča stranka krije sama zadevne stroške (tretji odstavek 365. člena ZPP).

13. Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče ocenilo kot potrebne in priglašene v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo (prvi odstavek 154. in 155. člen ZPP) Temu ustrezno je toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe po tarifni številki 21/2 Odvetniške tarife v višini 200 točk in sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,60 EUR) 153,00 EUR. Tako priznane stroške je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.