Land registry entry denied because the underlying court decision does not affect the current registered owner.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogoj za dovolitev vpisa je tudi dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige (150. člen ZZK-1), to je, da sodna odločba (v tem primeru sodna poravnava) učinkuje proti osebi, zoper katero je predlagan vpis. V predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je sodno poravnavo sklenila oseba, ki ni več zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je pravica do nujne poti nastala s sklenitvijo sodne poravnave in da je vpis zgolj deklaratoren. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi. Vsakemu vpisu mora biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je okrajno sodišče zavrnilo ugovor predlagateljice zoper sklep, s katerim je bil zavržen predlog za vknjižbo stvarne služnosti (nujne poti), ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Hkrati pa je predlog vseeno presojalo po vsebini in ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za vpis, saj se listina ne glasi na osebo, zoper katero je predlagan vpis.

2. Zoper sklep se predlagateljica pritožuje. Poudarja, da ne gre za identičen predlog, saj so bile novemu predlogu priložene še dodatne listine (listine GURS), s katerimi predlagateljica izkazuje, da so nove parcele nastale zaradi izvršitve sodne poravnave v zemljiški knjigi. Sodišče kot pomembno okoliščino izpostavlja tudi dejstvo, da se sodna poravnava ne nanaša na zemljiškoknjižnega lastnika služeče nepremičnine. Pri tem pa se ne opredeljuje do vsebine sodne poravnave, s katero je bila ustanovljena nujna pot. Po naravi gre za sodno odločbo, s katero je bila nujna pot ustanovljena konstitutivno in je torej vpis le deklaratorne narave. Pritožnica opozarja na načelo publicitete in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Stališče izpodbijanega sklepa, da sodna poravnava, s katero je nastala pravica, nima učinkov v zemljiškoknjižnem smislu, je zato pravno nevzdržno. Za predlagateljico je sporno tudi stališče o uporabi pravila "res iudicata" v zemljiškoknjižnih postopkih. Razlaga pomeni, da je možnost vložiti zemljiškoknjižni predlog le enkrat, ne glede na to, da se predlogu priložijo druge listine in ne glede na deklaratorno naravo vpisa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V zemljiški knjigi se po določbi 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), v 42. členu ZNP-1 pa je določena smiselna in subsidiarna uporaba zakona o pravdnem postopku. Povedano pomeni, da tudi v zemljiškoknjižnem postopku velja prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Pogoj, da gre za isto stvar, je subjektivna in objektivna identiteta predloga (isti udeleženci, ista vrsta in vsebina vpisa, iste nepremičnine, v utemeljitev so predložene iste listine). Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnico, da ne gre za ponovno odločanje o isti stvari. Pregled zadeve Dn pokaže, da predlagatelj v predlogu sploh ni navedel listin, ki so podlaga vpisu, v predmetni zadevi pa je navedel tri listine. Ne gre torej za objektivno identiteto predloga.

5. Vseeno pa je odločitev, da se vpisa ne dovoli, pravilna iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako obrazložilo. Pogoj za dovolitev vpisa je tudi dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige (150. člen ZZK-1), to je, da sodna odločba (v tem primeru sodna poravnava) učinkuje proti osebi, zoper katero je predlagan vpis. V predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je sodno poravnavo sklenila oseba, ki ni več zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine 1 . Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je pravica do nujne poti nastala s sklenitvijo sodne poravnave in da je vpis zgolj deklaratoren. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi. Vsakemu vpisu mora biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1).

6. Sodišče prve stopnje je zaključek, da vpis v nobenem primeru ne bi mogel biti dovoljen, obrazložilo tudi z vsebino dodatnega opisa nujne poti v predlogu. Ta se namreč nanaša na nepremičnino, ki ne obstoji več. Temu (pravilnemu) zaključku pritožba niti ne nasprotuje.

7. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo tudi zavrnitev predloga, hkrati pa je predlog zavrglo. Ker je taka odločitev za predlagateljico ugodnejša, pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo in je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 Predlagateljica pa tudi ni izkazala univerzalnega pravnega nasledstva.